Matevž Ravnikar – ni kriv, »da kolne kmet, molitve bravši«

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (261)

Slovenski narodopisec, pesnik in duhovnik Matevž Ravnikar - Poženčan se je rodil 1. avgusta 1802 v Poženiku pri Cerkljah. Bil je dve leti mlajši od Prešerna in morda so zato nekateri menili, da je Prešeren zapis v slovenski abecedni vojni ali črkarski pravdi namenil njemu: »Gorjancov naših jezik potujcvavši, si kriv, de kolne kmet, molitve bravši«. V resnici je šlo za drugega Matevža Ravnikarja, tržaškega škofa, rojenega na Vačah, ki je vidno nastopal v črkopisni polemiki. Poženčan torej »ni kriv«, je pa zapustil svojo vidno sled v slovenski literaturi.

Pri desetih letih je bil sošolec 12-letnega Franceta Prešerna. Bogoslovje je študiral v Ljubljani. Posvečen je bil leta 1825, ko je začel svojo duhovniško pot po Kranjskem: Železniki, Breznica, Stara Loka, Trnje, Gora, Semič in Sele pri Kamniku (1842–1855). V Predosljah je bil župnik devet let, do svoje smrti leta 1864.

Povsod je zbiral ljudske pesmi, največ pripovedne in legende pa tudi pravljice in pripovedke. Objavil jih je bolj malo. Veliko njegovega gradiva so kasneje uporabili Emil Korytko, nekaj pa tudi Stanko Vraz in A. A. Auersperg. Kot prizadeven preroditelj in učenec Valentina Vodnika je zbiral ljudske pesmi v vseh krajih svojega službovanja. Najtesneje je sodeloval z Emilom Korytkom, zato je v njegovi zbirki Slovenske pesmi krajnskiga naroda več kot polovica Ravnikarjevih zapisov. Med njimi je največ pripovednih in legendarnih pesmi ter precej zdravic. Po razsvetljenskem vzoru je Ravnikar ljudske pesmi jezikovno popravljal. Prvi je začel zapisovati ljudske pravljice in pripovedke, vendar jih je le manjši del objavil v Novicah in v Danici ilirski.

Svojo literarno ustvarjalnost je pogosto podrejal vzgojnim in rodoljubnim ciljem. Napisal je več domoljubnih pesmi in prigodnic. V prozi mu je bil zgled Anton Metod Slomšek. Upošteval je jezikovni nazor Jerneja Kopitarja, zato je jezik naslonil na živo ljudsko govorico in jo usmerjal h knjižni slovenščini. S svojim vsestranskim delom je uresničeval Kopitarjev program. V Novicah je v letih med 1843 in 1862 objavljal domoljubne, idilične in vzgojne pesmi. V Drobtinicah je objavljal krajšo pripovedno prozo, namenjeno ljudski vzgoji (Martinez iz Podloma, Jakec Osredka, Očalar ...). Iz francoščine je za Mohorjevo družbo prevedel kratkočasno in poučno povest Utopljenci. Napisal je precej pesmi. Znana je pesem Pri žaljah Kranjskega mesta, ki jo je napisal v Prešernov spomin kmalu po pesnikovi smrti.

Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:

V Gradcu je 27. 7. 1903 umrl slovenski fizik Simon Šubic, avtor prve fizikalne razprave v slovenščini. Rodil se je 28. 10. 1830 v Brodeh pri Škofji Loki.

Na Planini pri Rakeku se je 28. 7. 1869 rodil duhovnik in pisatelj Alfonz Levičnik. Bil je pomožni učitelj in suplent na gimnaziji v Kranju. Umrl je 6. 3. 1966 v Kranju.

Na Dobenem pri Mengšu se je 28. 7. 1886 rodil narodni delavec Frank Aleš. Leta 1903 se je izselil v ZDA. Bil je med pobudniki prvega slovenskega zavetišča za ostarele v Fontani.

V Spodnji Luši se je 29. 7. 1804 rodil Lovrenc Košir, izumitelj poštne znamke.

V Nasovčah se je 29. 7. 1835 rodil ljudski umetnik, mlinar in rezbar Lovrenc Erzar.

V Kranju se je 30. 7. 1735 rodil duhovnik, kapucin in pridigar Janez Vizintin. Pridige je dosledno pisal v slovenskem jeziku.

Pri Svetem Lenartu se je 1. 8. 1905 rodila pesnica in pisateljica Anica Gartner, rojena Tavčar. V družini Tavčar je bila najmlajša od 13 otrok.