Podeželje - rajski vrt ali iluzija raja?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 29. december 2011 / 06:00

Sta Sloveniji dve - podeželska in mestna, ruralna in urbana? Kateri pripadate, ste meščan(ka) ali podeželan(ka)? Ali veste, da je bil na gradu Jable pri Mengšu 7. decembra "iniciiran" slovenski podeželski parlament? Je to znamenje, da se samozavest slovenskega podeželja znova krepi?

No, resnici na ljubo: kar se je zgodilo na gradu Jable, še ni bil »pravi« parlament, bila je »iniciacija«, nekakšno uvajanje. Dogajalo se je v dveh delih, dopoldanskem in popoldanskem. Dopoldansko zasedanje je suvereno vodila dr. Marija Markeš, Gorenjka, ki na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano vodi sektor za podeželje, sicer pa se že vse svoje poklicno življenje posveča razvoju podeželja, s posebno pozornostjo tudi do varovanja narave. Zbrane so najprej pozdravili minister Dejan Židan, poslanec Franc Bogovič in aktivist Goran Šoster. Sledili so referati: dr. Matija Kovačič je predstavil vlogo podeželja v samostojni Sloveniji, angleški profesor in strastni ljubitelj podeželja Michael Dower pa evropska podeželska gibanja; sledila je bogata razprava številnih »deležnikov«. Deležnikov, ne delegatov. Delegati ali poslanci so izvoljeni, tako kot v novem državnem zboru, značilni so za predstavniško demokracijo. Podeželski parlamenti pa sodijo v participativno demokracijo; to pomeni, da se zasedanja lahko udeležijo vsi, ki se čutijo k stvari poklicani, čeprav vanjo niso izvoljeni; so pa povabljeni. Iniciativni zbor sta sklicala MKGP in Društvo za razvoj slovenskega podeželja (DRSP).

Popoldanski del zborovanja je bil ubran na temo Slovensko podeželje po 20 letih samostojnosti. Po ministrovem pozdravu je zbrane nagovoril dr. Danilo Türk, predsednik republike. Sledil je pogovor z osebnostmi, ki so dejavno in prepoznavno sooblikovale ta čas: gorenjski kmet in slovenski politik Ivan Oman; profesor dr. Franc Zagožen, strateg slovenskega kmečkega gibanja; prof. dr. Emil Erjavec, predstavnik slovenskega kmetijstva v pogajanjih za pristop k EU; gorenjska kmetica Mihaela Logar, ki se je zavzemala predvsem za boljši položaj kmečkih žena in deklet; krajinska arhitekta Janja Kokolj Prošek, prva dama celostnega razvoja podeželja; Goran Šoster, predsednik DRSP.

Podeželski parlamenti

Ob prihodu na zborovanje v lepo obnovljenem gradu Jable je vsak dobil sveženj promocijskega gradiva in v njem knjižico z naslovom Podeželski parlamenti in podnaslovom Približevanje participativni demokraciji. Predgovor je napisal že omenjeni Michael Dower, tudi sicer ena najbolj markantnih figur tega dne. »Kot navdušenec nad razvojem podeželja potujem po evropskem podeželju že petindvajset let. V tem času sem pobližje spoznal prebivalce podeželja in njihove predstavnike v vseh sedemindvajsetih državah Evropske unije, pa tudi v tistih, ki jih vstop v Unijo še čaka. Če bi moral izbrati eno besedo, s katero bi označil temelj učinkovitega delovanja na področju razvoja podeželja, bi se odločil za tole – PONOS. Na ponos včasih gledamo kot na grešno lastnost. Morda to res lahko postane, ko zadeva posameznika. Jaz pa govorim o kolektivnem ponosu vasi, skupnosti, pokrajine, etnične skupine. Če so ljudje ponosni na svoj kraj, svojo tradicijo, jezik, obrti, običaje, jedi in pijače ter vero, obstaja večja verjetnost, da si bodo prizadevali za ohranitev skupnega dobrega. Evropa – ter posebej evropsko podeželje – je še vedno prostor neznanske raznolikosti in bogastva krajev ter kultur, poln posebnih in zavednih lokalnih skupnosti. A ta raznolikost, ta 'krajevnost', je v 20. stoletju prejela številne udarce s strani dveh svetovnih vojn, vzpona totalitarnih ali centraliziranih režimov, prisilnega ali spontanega preseljevanja prebivalstva in naposled vzpona globalne kulture, ki jo hranijo množični mediji in vedno močnejša svetovna trgovina. Pod pritiskom teh globalnih silnic so mnoge podeželske skupnosti utrpele boleče zmanjšanje števila delovnih mest, storitev, gospodarske moči, prebivalstva (s selitvijo mladih) in posledično tudi zmanjšanje kolektivne zavesti in ponosa. Nekatere skupnosti so se predale otopelosti zaradi centralistične ali komunistične vlade ter postale od prav te vlade tudi odvisne, čakajoč na njene ukrepe, namesto da bi same vzele vajeti v svoje roke. Spet druge so se soočale z izgubo svojih 'korenin', saj so se zaradi prisilnega preseljevanja prebivalstva znašle v krajih, ki zanje niso bili nosilci kolektivnega spomina …«

V knjigi so v nadaljevanju prikazane izkušnje podeželskih parlamentov na Švedskem, v Estoniji, na Finskem, Nizozemskem, Slovaškem, v tistih državah, kjer so v teh rečeh prišli najdlje. Za nas pa je še posebej dragocen prispevek Gorana Šosterja, ki sledi Dowerjevemu. Naslov: Perspektive civilne družbe v razvoju evropskega podeželja. Tudi to so doletele velike spremembe. »Življenjski ritem se je z globalizacijo povsem spremenil. Poprej je določala dnevni ritem ljudi dinamika naravne svetlobe in izmenjevanje dneva in noči. Spremembe letnih časov so zaznamovale obnašanje ljudi in njihove prehranske navade v vseh civilizacijah, vse do današnje. Vsa zgodovina je bila podrejena naravnim ritmom. Zdi se, da lahko sodobna civilizacija preživi tudi drugače. Moderna družba teži k močnejšim ritmom, ki jih determinira umetna svetloba, video signali in elektronske povezave v realnem času. Sateliti in internet omogočajo, da sleherni trenutek zaznavamo ves svet. Svet se je skrčil in postal manjši kot prej; postal je predmet skupne odgovornosti vseh. Poplava informacij vsakodnevno manipulira z zavestjo moderne družbe. Na vsem lepem se zdi, da je umetni svet, ki ga producirajo množični mediji, človekovo primarno okolje. Sodobne tehnologije vsakodnevno ponujajo potrošnikom nove proizvode in storitve. Neskončne možnosti izbire potiskajo ljudi v domeno virtualne resničnosti. Slabo informiranemu državljanu se zdi, da sta del virtualne resničnosti tudi hrana in vsi naravni viri. Široka izbira hrane, v ponudbi velikih, gosto naseljenih mest, ne omogoča več časovnega ali krajevnega razlikovanja med živili. Potrošnik lahko vsak trenutek izbere katerokoli vrsto hrane iz vseh delov sveta. Hrana je zaradi procesa industrializacije kmetijstva in konkurence med najrodovitnejšimi območji sveta, relativno poceni. Trg skrbi, da so cene hrane kar se da nizke, to pa pomembno vpliva na ekonomski in socialni položaj določenega dela družbe – tistega, ki hrano proizvaja. Ekonomsko vzdržna ostaja le industrijska pridelava hrane. Mali kmetje in samooskrbne kmetije se borijo za preživetje. Sleherno sezono je število tistih, ki vztrajajo, manjše. Biti kmet v 21. stoletju je vse prej kot privilegij.«

In kaj lahko v dani situaciji storijo podeželski parlamenti? »Podeželski parlamenti ne zastopajo nobene politične stranke. So oblika družbenega boja brez izrazitih protagonistov. Mali kmetje, intelektualci, prebivalci podeželskih območij, delavci in podjetniki, mladi, odrasli in ostareli, vsi ti so zastopani v podeželskih parlamentih. Posamične vloge in interesi so prepleteni, pogledi različnih socialnih skupin pa so pogosto konfliktni. V največ primerih so podeželski parlamenti dogodki, ki trajajo nekaj dni. Na njih se zberejo zainteresirani posamezniki in predstavniki različnih interesnih skupin ter ugledni politiki. V podeželskih parlamentih se odraža narava organizacij, ki so dale pobudo za njihov nastanek. V njih se zbirajo ljudje iz podeželja ne glede na versko, politično ali razredno pripadnost. Zahteve podeželskih parlamentov presegajo ozke interese kmečkih sindikatov in različnih regionalnih, nacionalnih in evropskih kmečkih združenj. Vsi akterji, združeni v podeželskih parlamentih si prizadevajo za doseganje skupnih interesov podeželskih območij. Bolj kot razredno pozicioniranje je prisotno zastopanje teritorialnih interesov, ki se odzivajo na izzive globalne družbe. Podeželske mreže, pobudniki podeželskih parlamentov, predstavljajo pomemben del novih družbenih gibanj, ki postajajo naposled domena tako podeželskih kakor urbanih sredin.«

Kaj je sploh še podeželje?

Iz Šosterjevega pisanja je očitno, da mu gre za celoto odnosov na podeželju, za tisto, kar poznamo tudi pod oznako »celostni razvoj podeželja«. Slovenski podeželski parlament, ki se je poskusno sestal na Gradu Jable, je po mojem občutku zaenkrat zajel predvsem vse tiste, ki se v Sloveniji ukvarjajo s kmetijstvom. Na podeželju pa poleg kmetov živijo še drugi podeželani. (Mednje se prištevam tudi sam, podeželski kulturnik in publicist.) Med kmeti in drugimi podeželani prihaja pogosto do konfliktnih situacij, zlasti ob priselitvi novih prišlekov; ti ponavadi trajajo, dokler se staro - in novoselci ne uglasijo. Ob se nam zastavi tudi vprašanje, kaj sploh je podeželje, kje se neha ruralno in začne urbano. Akademik dr. Zdravko Mlinar, starosta slovenskih sociologov in utemeljitelj sodobne prostorske sociologije pri nas, pojasni, da nekdanja razvidna in ostra ločnica med obema vse bolj izginja, da gre vse manj za mejo in vse bolj za prehodnost med obema; med podeželjem in mestom ni več meje, med njima nastaja »kontinuum«, neprekinjena povezanost.

Običajno merilo za ločevanje med ruralnimi in urbanimi območji je gostota prebivalstva. Na spletni strani Statističnega urada RS najdemo Projekt statistike razvoja podeželja. In v njem dva koncepta (OECD in Eurostat). Po konceptu OECD so podeželske občine tiste, ki imajo manj kot 150 prebivalcev na kvadratni kilometer. Ta koncept nadalje ločuje pretežno ruralne, zmerno ruralne in pretežno urbane regije. Pretežno ruralne so tiste, v katerih več kot 50 odstotkov prebivalstva posamezne regije živi v podeželskih občinah, zmerno ruralne so tiste, v katerih je ta delež 15–50 odstotkov, pretežno urbane pa tiste, kjer v ruralnih občinah živi manj kot 15 odstotkov prebivalstva. Pretežno ruralne regije v Sloveniji so pomurska, podravska, koroška, savinjska, spodnjeposavska, notranjsko-kraška, goriška, jugovzhodna Slovenija, zmerno ruralne pa zasavska, gorenjska, obalno-kraška, osrednjeslovenska …

To je ena od predstav, ki jih ima o sodobnem podeželju brezosebna statistika. Povsem drugačna in bolj slikovita pa je tista, ki jo imajo podeželski otroci. V svojem referatu jo je prikazal dr. Matija Kovačič. Pred leti so v osnovni šoli Škocjan na Dolenjskem v okviru izdelave programa celostnega razvoja izvedli tudi delavnico z osnovnošolci nižjih razredov. Prosili so jih, naj narišejo, kako si predstavljajo svoj kraj takrat, ko bodo odrasli. Vsebina delavnice ni bila vnaprej napovedana, zato lahko trdimo, da so risbe spontan izraz doživljanja, želja in interesov teh otrok. Prof. Kovačič nam je pokazal nekaj najbolj značilnih risb. Samo ena je bila »čisto« ruralna, kaže sodobno urejeno kmetijo, v vseh drugih so številni urbani motivi. Kaj lahko razberemo iz teh risb? »Najprej pade v oči, da je bilo motivov s kmečko tematiko zelo malo, kar je gotovo odraz dejstva, da se število kmetij zmanjšuje, verjetno pa kaže tudi, da je malo mladih, ki v kmetijstvu vidijo svojo prihodnost. Risbe dalje projicirajo želje otrok po možnostih za športno udejstvovanje, kar je razmeroma nova potreba v podeželskem prostoru. Kmečki otroci niso imeli časa in morda tudi ne potrebe za to. Druga taka skupina motivov so možnosti za gastronomsko ponudbo, ki je zanimiva za otroke (slaščičarne, picerije). V obeh primerih gre za značilne interese današnjih otrok. Tretja skupina motivov se nanaša na storitveno infrastrukturo (banka, pošta, trgovina, zdravstveni dom, gostišče, bencinski servis, knjižnica ipd). Tu gre verjetno za odraz želja odraslih, ki jih pač otroci zaznavajo iz razgovorov in iz utripa vsakdanjega življenja. Kot odraz vzorov iz širšega okolja pa lahko razumemo motive, ki kažejo moderno urbano ureditev domačega naselja v prihodnosti. Očitno so pri mladi generaciji vtisi in vzori iz urbanega okolja, ki jih občasno doživljajo sami ali vsrkavajo preko medijev, zelo močni. Ali to pomeni, da svojega naravnega, grajenega in socialnega podeželskega okolja ne cenijo več, da so mentalno že močno urbanizirani?«

Podeželje – rajski vrt ali sračje gnezdo?

V našem odnosu do podeželja bi se moralo marsikaj spremeniti, tudi pri podeželanih. Pri starejših bo težko, pri mlajših bo morda šlo. »Zdi se, da bi bilo zelo pomembno pri vzgoji mladih generacij na podeželju močneje poudarjati kvalitete, posebnosti in prednosti podeželskega okolja in načina življenja, v katerem odraščajo. Mislim da je treba v programih razvoja podeželja tem vsebinam nameniti več prostora,« je prepričan prof. Kovačič. In s tem se lahko samo strinjamo.

Včasih je bilo podeželje prispodoba raja, To velja že od rajskega vrsta na začetku sveta, v katerem sta pred izvirnim grehom živela Adam in Eva. Po izgonu iz raja pa se nam godi tako, kot se. Goran Šoster mi je v pogovoru pred zborovanjem duhovito pripomnil, da imajo danes mnogi podeželani pred očmi le še »iluzijo raja«; ta se jim prikaže, ko pridejo v megamarket, v katerem najdejo dobrote s celega planeta. Kupujejo jih, zapadli so v potrošništvo. Kako jih nagovoriti, da bi te dobrote spet pridelovali sami, čeprav le za svojo samooskrbo in ne za trg? Pa da bi bolj skrbeli za okoljsko čistost in estetsko podobo podeželja? Da bi slednje spet spominjalo na rajski vrt in ne na urbanistično in arhitekturno sračje gnezdo – kar dostikrat je … Zdi se, da se samozavest slovenskega podeželja kljub vsemu ponovno krepi. Da je tako, je pokazal tudi na gradu Jable iniciirani SPP. Spodbudno je, da se ob pobudah od zgoraj krepijo tudi tiste od spodaj. Leta 2015 bo že 500 let od velikega slovenskega kmečkega punta. Takrat so kmetje gradove požigali, danes podeželani na njih zborujemo. Razlika je več kot očitna …