"Pixi" zapisan košarki

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / četrtek, 15. september 2011 / 06:00

Športne legende: Slobodan Subotić - Pixi, nekdaj odličen košarkar, od leta 1993 pa trener.

Panatinaikos, Panionios, Paok, Olimpiakos (vsi grški klubi), Aurora (Italija), Split, Cedevita (Hrvaška). V vseh teh znanih klubih je na klopi sedel Slobodan Subotić - Pixi, 55-letni 201 cm visoki nekdanji košarkar, od leta 1993 pa trener. Trenutno nima podpisane pogodbe z nobenim klubom, zato se košarki posveča v domačih Medvodah. Od leta 1992 namreč živi v Zg. Pirničah.

Spomini na vaše košarkarske začetke?

»Začel sem relativno pozno, nekje pri trinajstih letih. Bil sem najvišji v razredu. Povabili so me v domači košarkarski klub v Herceg-Novem. Po dveh treningih so mi rekli, da nisem za ta šport, naj izberem kaj drugega. Takrat se je v meni nekaj prebudilo in sem si rekel, da bodo en dan še s spoštovanjem gledali name. Resno sem treniral, hodil na igrišče že zjutraj ob šestih, še pred začetkom pouka. Dobro sem napredoval, začel dobro igrati in počasi so prišle ponudbe iz jugoslovanskih klubov Crvena Zvezda, Jugoplastika, Cibona, odločil pa sem se za Olimpijo, kamor sem prestopil leta 1975. V Ljubljani sem igral dvanajst let in zbral blizu petsto nastopov. V tem času sem igral 33 tekem za jugoslovansko reprezentanco. Leta 1986 sem se preselil v Grčijo k solunskemu Arisu, kjer sem igral sedem sezon. Moja mama je Grkinja, tako da sem dobil tudi grško državljanstvo. Košarko sem aktivno nehal igrati leta 1993 in odšel med trenerje. Prvo leto sem bil pomočnik trenerja v Iraklisu, med letoma 1994 in 1996 glavni trener, temu pa je sledila selitev na klop Arisa.«

Grčija je zelo zaznamovala vaše življenje?

»Kako da ne. Devetnajstih let življenja v Grčiji ne moreš kar tako pozabiti. Na Grčijo me vežejo lepi spomini. To je nepozabno obdobje mojega življenja. Z Arisom sem bil kot igralec večkratni državni prvak in pokalni prvak, dvakrat smo bili na zaključnem turnirju Evrolige, kot trener sem s tem klubom osvojil Koračev pokal, s Panatinaikosom sem bil dvakratni prvak Grčije, z Olimpiakosom pa pokalni prvak.«

Pogrešate Grčijo?

»Malo jo. Letos sem bil do junija trener Arisa, a zaradi situacije v grški košarki in v Grčiji nasploh, tam ne bom nadaljeval. Zadeve so preveč neurejene. Ne morem reči, da me na klopi grškega kluba ne boste več videli. Zaenkrat pa res ne.«

Za koga ste navijali na tekmi košarkarskega evropskega prvenstva, na kateri sta se pomerili reprezentanci Grčije in Slovenije?

»Seveda sem navijal za Slovenijo. Sem pa malce navezan tudi na grško reprezentanco, v kateri so trije igralci, ki sem jih tudi jaz treniral, Fotisa sem celo jaz našel. Pripeljal sem ga v Panatinaikos in fant je naredil neverjetno kariero.«

Najlepši spomini na dosedanjo košarkarsko pot?

»Kot mlad fant sem igral v tretji jugoslovanski ligi, potem pa sem prišel v Ljubljano k Olimpiji, ki je igrala v prvi ligi. V spominu mi je ostal tudi prvi vpoklic v takratno reprezentanco Jugoslavije, pa prva medalja. Leta 1977 smo zmagali na Balkanskih igrah, prav tako leto kasneje. To je bilo zame nekaj nepozabnega. Omeniti gre še moj odhod v Grčijo, osvojitev državnih in pokalnih naslovov, zaključni turnir Evrolige, prvi osvojeni naslov v vlogi trenerja. To so sami lepi spomini. Doma včasih pogledam kakšno sliko v vitrini, kakšen pokal in se spomnim lepih trenutkov.«

Kateri pa je bil odločilni trenutek, da vas je pot zanesla med trenerje?

»Pravzaprav ni bilo odločilnega trenutka. Že kot igralec sem začel organizirati in voditi košarkarske kampe in šole. To je potem nekako ostalo v meni. Mislim, da je bila to normalna pot.«

V katerem klubu ste se na klopi najbolje počutili?

»V Arisu sem igral sedem let, bil nato leto in pol trener, in ta klub ima posebno mesto v mojem srcu. Kljub temu pa sem se najbolje počutil v Olimpiakosu. To je zadnji klub, preden sem leta 2004 prišel nazaj v Slovenijo.«

Bili ste tudi selektor slovenske reprezentance. Imate morda še takšne ambicije, želje?

»Selektor sem bil med leti 2001 in 2003. Takrat smo se uvrstili in udeležili evropskega prvenstva na Švedskem. Tudi to so lepi spomini. Reprezentanco sem prevzel v zelo težkem trenutku, saj v njej ni bilo enotnosti. Bil sem predolgo časa zunaj slovenske košarke, zelo malo sem poznal igralce, kdo se s kom ujame, kdo ne želi priti zaradi koga … Vseeno je bila to dobra izkušnja. Če imam ambicije, da bi kdaj še vodil slovensko reprezentanco, pa je težko vprašanje. To je odvisno od več dejavnikov in o tem zaenkrat nisem razmišljal.«

Na treningih ste zelo energični, kako pa je pred televizorjem?

»Včasih komentiram zraven, včasih ne. Na treningu in na tekmi sem čisto druga oseba kot doma pred televizorjem. To te prevzame. Šestintrideset let sem že v košarki. Udarec žoge je zame že normalna stvar in brez tega bi težko živel.«

Tudi zato ste se odločili, da sedaj, ko imate trenerski premor, pomagate medvoškemu klubu?

»Tukaj sem doma, pet minut od dvorane. S trenerjem Igorjem Kešljem sva prijatelja, v klubu so zdravi ljudje, ki želijo vrniti medvoško košarko na višji nivo. Pogoji so fenomenalni. Mislim, da smo edina ekipa v vsej Sloveniji, ki smo trenirali v dvorani s klimo, zunaj je bilo pa 40 stopinj. Zaenkrat je enkratno in sem zelo vesel, da lahko pomagam. Poleg tega imam v Medvodah na novo tudi košarkarsko šolo Pixi za otroke, stare od 7 do 13 let.«

Želja pa je verjetno dobiti ugodno pogodbo in znova trenirati v velikem klubu?

»To je relativno. Velika ekipa, veliki problemi, majhna ekipa, majhni problemi. Velika ekipa, veliko denarja, majhna ekipa, malo denarja. Če se bo le dalo, bi rad šel v zdravo sredino, med ljudi, s katerimi se da normalno komunicirati in da bi vse potekalo, kot je treba. Je pa danes vse malce tudi loterija.«