Arhitekt Ivan Vurnik

Besedilo: Damir Globočnik
Kategorija: GG Plus / četrtek, 29. december 2011 / 06:00

Radovljiški rojak, arhitekt Ivan Vurnik (1884 - 1971) je eden izmed treh pionirjev in utemeljiteljev moderne arhitekture na Slovenskem. Avtor vrste sodobnih arhitekturnih rešitev je deloval tudi na urbanističnem in pedagoškem področju.

"Moj ded in moj oče sta svoje življenje žrtvovala delu umetne obrti v mejah, ki so bile pri nas v strokovnih knjigah v 19. stoletju nakazane. Zato je razumljivo, ako sem želel postati kedaj arhitekt."  Misel iz leta 1967, ki jo najdemo v arhitektovih, v celoti še neobjavljenih zapiskih, nas opozarja, da je Ivan Vurnik izšel iz družinske podobarske in kamnoseške delavnice z več kot polstoletno tradicijo.

Janez Vurnik st.

Arhitektov stari oče Janez Vurnik st. (1819–1889) iz Stare Oselice v Poljanski dolini se je izšolal pri podobarju in slikarju Mateju Goričniku v Radovljici. Leta 1841 se je osamosvojil in si v Radovljici kupil hišo, po domače imenovano Pri Žgajnarju (danes Partizanska 6). Njegova kamnoseška in podobarska delavnica je izdelovala oltarje, prižnice, cerkvene klopi, orgelske omare in drugo cerkveno opremo v t. i historičnih slogih, v neoromanskem, neogotskem, neorene­sančnem slogu, in prenavljala stare oltarje. Sčasoma si je uredil strokovno knjižnico, ki jo je sin Janez Vurnik ml. (1849–1911) še dopolnjeval, tako da je obsegala več kot 700 del o stavbarstvu, kiparstvu, estetski teoriji, cerkveni opremi in ornamentiki. Danes jo hrani SAZU v Ljubljani. Predloge za oltarje in druge izdelke pričajo, da sta bila oba Vurnika dobra risarja. Včlanjena sta bila v stanovsko zvezo avstrijskih stavbenikov Wiener Bauhütte.

Janez Vurnik ml.

Arhitektov oče, podobarski in kamnoseški mojster Janez Vurnik ml. je vselej imel pet ali več učencev in nekaj kamnosekov. Če je bilo dosti naročil, je bilo pri hiši do 30 ljudi, delavnica pa se je razširila tudi na bližnjo pristavo. Od leta 1894 je bil član Društva za krščansko umetnost, ki je povezovalo ugledne cerkvene dostojanstvenike, izobražence in umetnike. Leta 1904 je postal konservator c. kr. centralne komisije za varstvo spomenikov na Dunaju. Delavnica Janeza Vurnika ml. je izdelala štiri oltarje in večino cerkvene opreme za novo romarsko cerkev sv. Vida na Brezjah, ki so jo začeli graditi leta 1889. Tabernakeljski glavni oltar v cerkvi na Brezjah (nastal je v letih 1900–1907) velja za najlepšega med oltarji, ki so nastali po Vurnikovih osnutkih. Zasnovan je v neorenesančnem slogu. Menzo je v tehniki inkrustacije izdelala vsa Vurnikova delavnica. Najbolj nadarjen med pomočniki in učenci, Jožef Pavlin (1875–1914), je izklesal kipa sv. Klare in sv. Frančiška Asiškega. Kipa sta nastala na Dunaju, kjer se je Pavlin tedaj poskušal vpisati na likovno akademijo. Pavlinovo delo so tudi personifikacije treh teoloških kreposti ob tamburju kupole. Kupolo in kip Srca Jezusovega vrh nje je izdelal pomočnik Janez Resman, ki je kasneje postal župan v Mošnjah. Leta 1911 je Janez Vurnik ml. nenadoma umrl, že tri leta kasneje je v Galiciji padel Jožef Pavlin. Tako je Vurnikova podobarska tradicija v Radovljici zamrla.

Študij in prva dela Ivana Vurnika

Arhitekt Ivan Vurnik je bil rojen 1. junija 1884 v Radovljici. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, med letoma 1895 in 1904 klasično gimnazijo v Kranju, med 1905 in 1907 pa I. državno gimnazijo v Ljubljani. Vpisal se je na arhitekturni oddelek C. kr. visoke tehnične šole na Dunaju. Učitelja König in Mayreder sta bila klasicistično usmerjena arhitekta. Z modernejšimi smermi ga je seznanjal arhitekt slovenskega rodu Maks Fabiani. Proti koncu študija se je na Fabianijevo priporočilo tri semestre izpopolnjeval v mojstrski šoli Otta Wagnerja. Ob zaključku študija leta 1912 je odšel s štipendijo za tri mesece v Rim. Novembra 1913 se je poročil z Dunajčanko poljskega rodu, sli­karko, grafičarko in snovalko dekoracij Heleno Kottler (1882–1962). Zaposlil se je kot pomožni arhitekt v biroju, ki je vodil zidavo novega Hofburga (cesarskega dvora). Leta 1915 se je vrnil v Radovljico in začel s samostojnim arhitekturnim delom. Sredi avgusta 1915 je bil vpoklican k vojakom, med drugim je bil na soški fronti, na Južnem Tirolskem, v Nišu (tu je uredil vojaško pokopališče) in Leskovcu. Leta 1919 se je naselil v Ljubljani. Naslednje leto je postal docent za stavbeništvo na Tehnični fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 1929 redni profesor.

Glede na uveljavljeno družinsko delavnico najbrž ni naključje, da je Vurnikovo prvo samostojno delo nastalo na področju cerkvene opreme. Božji grob za župnijsko cerkev na Bledu si je arhitekt Vurnik leta 1912 zamislil v obliki medeninastega reliefa v kamnitem okvirju. Leta 1913 je zasnoval notranjščino škofovske kapele v Trstu (kapele za škofa dr. Andreja Karlina). Kapela, pri kateri je harmonično povezal slikarske in kiparske prvine, reliefe v belem kararskem marmorju in bogato pozlačeno geometrično okrasje, velja za enega najlepših primerov secesijske sakralne umetnosti pri nas.

Vrhunec ustvarjalnosti

Sanatorij za pljučne bolnike na Golniku (1920–1921) predstavlja začetek najbolj plodnega Vurnikovega ustvarjalnega obdobja v dvajsetih in na začetku tridesetih let. Vurnik je želel fasado stavbe z bolniškimi sobami in drugimi prostori za 100 bolnikov obogatiti s štukaturnim okrasom, ki pa ni bil izveden. Tudi Narodni dom v Kranju (1922, po vojni je bil temeljito prezidan) je zasnoval v obliki osrednjega stavbnega dela in dveh stranskih kril. Pri fasadi s tremi šilastimi loki so bili opazni vplivi gotike in češke arhitekture, ki jih lahko zasledimo tudi pri Sokolskem domu na Taboru v Ljubljani (1923–1925). Zgradbo s telovadnimi dvoranami, društvenimi prostori in stanovanji, ki se na vseh straneh skorajda enakovredno odpira v prostor, krasijo razgibani stavbni členi in štukatura.

Palača Zadružne gospodarske banke na Miklošičevi cesti velja za najlepšo stavbo v Ljubljani. Z njo se je Vurnik v letih 1921 in 1922 podal na pot oblikovanja slovenskega narodnega sloga v arhitekturi, t. i. narodne ornamentike. Oprl se je na dunajske in češke zglede, na dekorativne rešitve secesije in prvine ljudskega okrasa. Ornamentalno dekoracijo zunanjščine je zasnoval skupaj s soprogo Heleno Vurnik, ki je poslikala tudi notranjščino. Uporabila sta belo, modro in rdečo (barve narodne zastave) in zlato rumeno barvo. Ornament v obliki nageljnovega cveta izvira iz ljudskih vezenin. Nekoč je bila poslikana tudi stranska fasada, saj je bila Zadružna gospodarska banka ob svojem nastanku vogalna stavba.

Začetnik modernega urbanizma

Vurnik velja za pobudnika modernega urbanizma na Slovenskem. Urbanizem je uvedel tudi v študij na šoli za arhitekturo. Začetek intenzivnega ukvarjanja z urbanizmom je bil načrt za delavsko naselje v Mariboru iz leta 1928, ki je bil tudi edini dosledno uresničen. Vurnik je za mariborsko delavsko stanovanjsko kolonijo zasnoval vrstne enodružinske hiše, ki so bile dovolj poceni, da so si delavci lahko privoščili plačevanje obrokov posojila zanje.

Urbanistični in regulacijski načrt Bleda je Vurnik leta 1931 predstavil na nemški gradbeni razstavi v Berlinu. Leseno maketo načrtovanih objektov je izdelal eden izmed nekdanjih učencev Vurnikovega očeta. Vurnik je potek obvozne ceste planiral daleč od jezera, v Zaki naj bi bil stadion s smučarsko skakalnico, na hribu Straže restavracija, ob obali jezera turistični kompleks, nov Zdraviliški dom, razgledni stolp, veliki bloki in enodružinske hiše, na otoku gostišče in prenočitveni objekti za romarje. Neuresničeni so ostali tudi regulacijski načrti za Hrastnik, Grosuplje, Trbovlje, Kranj, Ljubljano, Štepanjo vas pri Ljubljani, deloma pa so upoštevali Vurnikov regulacijski načrt za Radovljico.

Dela v Radovljici

V rojstni Radovljici so po Vurnikovih načrtih zgradili trgovsko hišo Moda (1922–1925, danes Vila Savnik) in hotel Grajski dvor. Sodobna trgovska hiša, ki zapira prostor graščinskega parka, se harmonično povezuje s sosednjimi starejšimi stavbami. Na drugi strani parka so med letoma 1934 in 1936 zgradili Grajski dvor. Vurnik je pri glavni fasadi, ki je usmerjena proti parku, uporabil koncept palače. Zadnja fasada sledi funkcionalističnim principom. Z njimi se je Vurnik seznanil med ogledom svetovne razstave dekorativnih umetnosti v Parizu, na kateri je sodeloval s fotografijami Zadružne gospodarske banke.

Vrh Vurnikove funkcionalistične faze predstavlja športno kopališče Obla Gorica (1932–1933), ki ga je Vurnik postavil v naravno okolje. Eleganten, konstruktivistično zasnovan železobetonski skakalni stolp je spominjal na skulpturo. Bazen je imel olimpijsko dolžino 50 metrov, a je bil širok samo 10 metrov. Kopališče je veljalo za izjemen primer radikalnega funkcionalizma v Srednji Evropi. Vurnik je pripravil načrte tudi za podobni kopališči v Kranju in na Ptuju, ki pa niso bili uresničeni.

Arhitekturni oddelek na Tehnični fakulteti je bil leta 1920 ustanovljen na Vurnikovo pobudo. Vurnik se je zavzemal, da bi se mu pridružila tudi Fabiani in Jože Plečnik. Plečnik je povabilo sprejel in prevzel šolo arhitekturne kompozicije, Vurnik pa je predaval vse tehnične predmete. Leta 1925 se je oddelek formalno razdelil na Vurnikovo in Plečnikovo šolo oziroma seminar.

Do odkritega tekmovanja med Vurnikom in Plečnikom je prišlo leta 1933, ko je bil objavljen Plečnikov načrt za novo univerzitetno knjižnico v Ljubljani. Vurnik je izdelal »protiprojekt« in ga naslednje leto objavil v brošuri. Knjižnica naj bi imela trinadstropni glavni del in enako visok knjižni silos, ki naj bi zadoščal za 50 let, kasneje pa bi ga bi bilo mogoče povečevati. Rektor ljubljanske univerze je Vurnikov in Plečnikov projekt poslal v primerjalno oceno profesorju Ottu Salvisbergu v Zürich, ki je Vurnikov projekt po funkcionalni plati imel za bolj primernega. Sklenili so, da bodo za notranjo ureditev knjižnice upoštevali Vurnikov načrt, Plečnik pa naj bo avtor fasad. Leta 1935 je gradnjo knjižnice prevzela banovina, ki se je odločila za Plečnikov načrt.

Vurnik kasneje ni dobil nobenega večjega pomembnega arhitekturnega naročila. Ukvarjal se je z dekorativno umetnostjo. Pripravljal je osnutke za cerkveno opremo, oltarje, tabernaklje, kelihe, orgelske omare, svečnike, monštrance, mašne plašče, prte idr. Preizkusil se je v različnih tehnikah, praviloma v sodelovanju z ženo Heleno Vurnik.

Vrnitev v Radovljico

Leta 1946 so Ivana Vurnika poslali na študijski dopust, da so lahko neovirano izvedli nove namestitve na fakulteti. Vurnik se je leta 1957 upokojil in umaknil v Radovljico. Leta 1961 mu je profesorski zbor Tehnične visoke šole na Dunaju podelil Prechtlovo medaljo. Leta 1966 je prejel Prešernovo nagrado za prispevek k razvoju slovenske arhitekture, leta 1970 so ga imenovali za častnega občana Radovljice.

V Radovljici je nadaljeval z arhitekturnim delom, vendar je bil njegov edini pravi naročnik frančiškanski samostan na Brezjah. Leta 1965 so se frančiškani v spomin na 30-letnico II. evharističnega kongresa za Jugoslavijo odločili preurediti neorenesančno fasado bazilike Marija Pomagaj. Vurnik je v duhu arhitekturnega dekorativizma fasado poživil z mozaičnimi simboli, okrasi in napisi v zlati, modri, rdeči in rumeni barvi. Mozaike so izdelale šolske sestre iz Radovljice. Leta 1967 je bilo prenovljeno atrijsko dvorišče med cerkvijo in samostanom. Kapelico sv. Frančiška Asiškega (sekundarna kapelica Marije Pomagaj), ki so jo zgradili v počastitev 60-letnice kronanja podobe Marije Pomagaj, je zasnovana v stilu slovenske planinske koče.

Vurnik je kmalu po vojni na radovljiškem pokopališču zgradil družinsko grobnico, v kateri je pokopan sin Niko, ki je leta 1942 kot ilegalec padel pod streli italijanskih okupatorjev na začetku tivolskega drevoreda v Ljubljani. Preprost mavzolej ima korenine v egipčanski arhitekturi. Mozaični okras s sinovim portretom in Kristusovo glavo s sinovimi portretnimi potezi je pripravila Helena Vurnik. Zadnje večje Vurnikovo delo je projekt uršulinskega samostana in cerkve v Rimu (1967–1968), ki pa je ostal le v maketi. Ivan Vurnik je v sedeminosemdesetem letu umrl 8. aprila 1971 v Radovljici.

Vurnikovo zapuščino (načrte, skice in korespondenco) hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Leta 1992 je bil v Radovljici organiziran strokovni posvet o Vurnikovem življenju in delu. Leta 1994 je izšel zbornik Ivan Vurnik – Slovenski arhitekt, januarja 1995 je bila na ogled retrospektivna razstava o Vurniku v Cankarjevem domu. Leta 2008 je Vurnikov rojstni dan postal praznik Krajevne skupnosti Radovljica. 8. aprila 2011 so 40-letnico arhitektove smrti na Brezjah počastili s sveto mašo in slovensko akademijo.