Nad vsem skupaj je revolucija

Nedavne volitve v Nikaragvi so potekale v znamenju mirovniške in hipijevske ikonografije. Volitve je kot član misije Evropske unije opazoval tudi naš sodelavec.

Iz zvočnikov je odmevala melodija znane skladbe Stand By Me Bena E. Kinga, javnosti bolj poznana v izvedbi Johna Lennona. Ampak besedilo je bilo v španščini in drugačno. Izvajalci so peli o tem, da bo zmagala Nikaragva. Uradna predvolilna skladba stranke Sandinistične fronte narodne osvoboditve (FSLN) je prej spominjala na hipijevska srečanja kot na resne predvolilne spopade.

Letošnje volitve v Nikaragvi v svetu niso postale znane le po tem, da so vladajoči sandinisti brez najmanjših zadržkov zatirali opozicijo in kršili volilna pravila, ampak tudi po kršitvah mednarodnih avtorskih pravic. Lastniki pravic pesmi Stand By Me so namreč protestirali, ker jih ni nihče vprašal, ali je skladbo mogoče uporabiti v strankarske namene, kaj šele, da bi jim za to plačal. Pa ni nič pomagalo. Sandinisti so jo vrteli še naprej, kot tudi številne druge svetovne hite, v katerih so predelali besedila in z njimi propagirali svojo stranko. Med navdušujočo množico so se prepletale skladbe skupin The Beatles, Boney M in še marsikoga drugega. Predvolilna ikonografija je bila bolj podobna kakšnemu Woodstocku kot političnemu srečanju v Managvi, mestu, v katerega so bila v sedemdesetih in osemdesetih letih uprte oči vsega sveta. Tudi naše tedanje jugoslovanske. Nikaragva je bila po Kubi naslednji dokaz, da je socializem mogoč tudi v Latinski Ameriki. Hkrati je bila to revolucija z izjemno visoko kulturo. Ob predsedniku Danielu Ortegi sta bila visoko na oblasti dva znamenita pisatelja. Sergio Ramirez je postal podpredsednik države, duhovnik in pesnik Ernesto Cardenal pa kulturni minister. Predvsem slednji je v osemdesetih letih Nikaragvo naredil za kulturni center sveta, saj so k njemu hodila tako zveneča imena, kot so Jevgenij Jevtušenko, Graham Greene, Gabriel Garcia Marquez, Allen Ginsberg, Lawrence Ferlinghetti, Jean Ziegler, Margaret Randall, Noam Chomsky, Salman Rushdie, Julio Cortazar, Mario Benedetti, Mario Vargas Llosa in še mnogi drugi. Ko so se vračali v svoje domovine, so v knjigah in člankih pisali hvalnice sandinistični revoluciji.

Od vsega tega je danes ostalo le nekaj melodij popularnih pesmi s prirejenimi političnimi besedili. Nikaragva je pozabljena od sveta. Kolegica Lucero Millan, direktorica tamkajšnjega gledališkega festivala, ki se je iz Mehike konec sedemdesetih let prišla borit v Nikaragvo, mi je dejala: »Nekoč so sem prihajala najbolj zveneča imena sveta, ampak, ko se je revolucija končala, so vsi odšli. Le redki smo ostali in se še naprej borimo za kulturo, s katero je vsak dan slabše.« Na območju Nikaragve se namreč ne odvija več spopad komunizma z Združenimi državami Amerike, saj vodstvo sandinistične stranke z levico nima več ničesar skupnega. Daniel Ortega je s svojo soprogo Rosario Murillo, ki je sicer res pesnica, postal eden glavnih kapitalistov v državi. Javnost njegove soproge ne pozna po njeni literarni dejavnosti, ampak po tem, da je njegova uradna govornica in iz ozadja vodi vso politiko. Njunih osem otrok danes obvladuje večino najpomembnejših nikaragovskih medijev, družina pa si je v dolgih letih nakopičila toliko kapitala, da so nekdanje ideje o enakosti in boju proti revščini samo še farsa. Ni naključje, da Sergia Ramireza in Ernesta Cardenala ni več ob Danielu Ortegi. Stvari so še hujše. Ernesta Cardenala so izgnali z njegovega otoka Solentiname na jezeru Nikaragva, na katerem je nekoč v svoji skupnosti združeval ljudske umetnike in vrhunske svetovne intelektualce. Njegovo skromno cerkev so pred kratkim oskrunili z žaljivimi grafiti. Za vsem skupaj stoji nek nemški priseljenec, ki se je navezal na sandinistično oblast in hoče zdaj legendarni Solentiname tržiti kot turistično atrakcijo.

Dobro zrežirana zmaga

Nikaragve s svojimi teksti nekoč niso podpirali le svetovni literati, ampak tudi glasbeniki. Sandinistična revolucija je bila svojevrsten glasbeni navdih. V sami državi sta jo opevala brata Carlos in Luis Enrique Mejia Godoy, ki danes vodita družinsko gostilno in v njej ob koncu tedna prepevata turistom. Z Luisom Enriquejem sva se nekaj dni pred volitvami dobila v pavzi med njegovim nastopom. Spominjal se je časov, ko je tudi Jugoslavija podpirala njihovo revolucijo. »Volili bomo za mir,« je nato prepeval z odra. Sporočilo je bilo jasno. Sandinisti so mirovniško hipijevsko ikonografijo zgovorno vključili tudi v druge dele volilne propagande. Na predvolilnih propagandnih majicah njihove stranke je bil ob sloganu »Ljubezen, mir, življenje« natisnjen še prepoznaven mirovniški znak.

V Nikaragvi so vladajoči sandinisti že mesece pred volitvami pripravljali svojo zmago. Daniel Ortega je najprej za predsednika državne volilne komisije ustoličil prijatelja Roberta Rivasa Reyesa, ki si je po revoluciji med drugim nakopičil številne nepremičnine v Kostariki, luksuzne avtomobile in si kupil tudi tri letala. Vse to s plačo 5000 dolarjev na mesec. V njegovih vilah so nekaj časa živeli otroci Daniela Ortege. Tudi opozicija, ki rezultatov volitev noče priznati, je sicer na pomoč poklicala različne glasbenike, ki so snemali pesmi in opevali korupcijo v državi, ampak njihova besedila so sandinisti hitro preglasili. Opozicijske stranke menijo, da so bile volitve že v osnovi nezakonite. Daniel Ortega je najprej volilna pravila popravil tako, da se lahko na volitvah zmaga že s 40 odstotki glasov, potem pa mejo celo znižal na 35 odstotkov, če drugouvrščeni za zmagovalcem zaostaja za več kot 5 odstotnih točk. Najbolj pa je njegove nasprotnike pred volitvami zmotila presoja ustavnega sodišča, ki je Ortegi dovolilo vnovično kandidiranje za predsednika, čeprav po ustavi drugi mandat ni možen. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da je »ustava neustavna«, saj je nad vsem skupaj revolucija, ki lahko v svojem imenu postavlja pravni sistem. Zdaj, ko so sandinisti tudi v kongresu dobili absolutno večino, bodo ob živahnih zvokih na novo komponiranih revolucionarnih pesmi popravili še ostale neprijetne zakone.