Iz starih časov: God, osebni praznik

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 25. november 2007 / 06:00

Kaj praznujete kot svoj osebni praznik - god ali rojstni dan? Ali kar oboje?

To je danes stvar svobodne izbire, zgodovinsko pa je god mnogo starejša navada. »V deželah Srednje Evrope, na območju nekdanje Avstrije, praznovanje rojstnega dneva dolgo časa sploh ni bilo v navadi. Tudi Slovenci ga nismo nikdar obhajali. Šele po drugi svetovni vojni se širi praznovanje rojstnega dne, ne da bi pri tem opuščali praznovanje godu. God je naš osebni praznik, ki ga obhajamo na dan, ko se koledar spominja svetnika, čigar ime smo prejeli ob krstu. Šega ima svojo predhodnico v antiki. Že tedaj je marsikdo praznoval svoj rojstni dan na dan, ki je bil posvečen kakemu božanstvu.«

In kaj beseda god pomeni? »Beseda 'god' s svetniškim spominom nima prav nobene zveze. O tem nas pouči Pleteršnikov slovar. God nam pomeni 'pravi čas' (za goda, ob godu, pravi god – že pri Trubarju), 'dozorel' (sad je po godu), 'prijetnost, všečnost' (po godu biti, po godu storiti) in sploh 'praznik' (o velikih godih). Šele naknadno smo tudi praznovanje posameznika na dan 'njegovega' svetnika začeli imenovati 'god'. Tako so nastale tudi smiselne izvedenke: godovno, godovanje, godovnja, godovina, dalje: godovati, godov biti – godovnik, godovnjak, godovnica, godovnjača in kar je še podobnih.« Tako Niko Kuret. V Slovenskem etimološkem slovarju Marka Snoja pa preberemo, da je praslovanska beseda god verjetno pomenila »za poroko ugoden čas; čas, ko so se sklepale ženitovanjske pogodbe. To se je pri Slovanih in Indoevropejcih nasploh dogajalo jeseni in pozimi. Od tod so se razvili pomeni 'praznik', 'pogostitev' in 'leto' …« Skratka: goduje se takrat, ko je nekaj (u)godno.

Ob pokristjanjenju naših prednikov je njihovo godovanje dobilo nov pomen. »Šego, da človek privzame ali da mu dado kako 'krščansko' ime, zasledujemo od prvih krščanskih časov. Mnogi spreobrnjenci so prejeli biblijska imena (imena iz Stare zaveze, dalje imena apostolov ipd.), imena po krščanskih praznikih (Epiphanias, Paschasius, Natalis ipd.) in čednostih (Fides, Spes, Sophia) ali pa pobožne zloženke (Deogratias, Quodvultdeus ipd.). Prav tako pa so mnogi spreobrnjenci ohranili tudi svoje pogansko lastno ime (nomen paternum) in mu dodali novo, pri krstu sprejeto, krščansko 'duhovno' ime (nomen spritualis). Vendar pa to ni bilo obvezno. Mnogo slavnih kristjanov je ostalo pri svojem poganskem rodbinskem imenu (Tertullianus, Cyprianus, Augustinus idr.). Šele tedaj, ko je krst novorojencev postal obvezna šega, so se začela uveljavljati 'krstna' imena kot osebna lastna imena. Podelitev krstnega imena je imela – in ima – svoj mitični razlog: krstno ime je znamenje, da je stari, z izvirnim grehom obteženi človek odmrl in se preporodil v novega človeka po Kristusu in v njem ter postal 'drugi Kristus'. Kakor nosi človek rodbinsko in družinsko lastno ime, ker to narekuje družbena potreba, tako izpričuje krstno ime človekovo pripadnost Kristusovemu kraljestvu.«

(Vir: Niko Kuret, Praznično leto Slovencev, Jesen.)