Slovenija za Luno

Besedilo: Drago Bajt
Kategorija: GG Plus / četrtek, 29. december 2011 / 06:00

Kje je pravzaprav Slovenija? Le malo tujcev ve, kam jo umestiti na zemljevidu sveta; Američani jo pogosto postavijo kar nekam na mejo z Rusijo ali med nekdanje sovjetske republike, številni Evropejci pa jo nenehno zamenjujejo s Slovaško ali kako baltsko republiko. In niso redki, ki jo še danes, ko je že dvajset let neodvisna in samostojna država, uvrščajo v nekdanjo, zdavnaj neobstoječo Jugoslavijo.

Geografi uvrščajo Slovenijo v Srednjo Evropo, na območje med Severnim in Baltskim morjem na severu in Sredozemljem na jugu. Poudarjajo narodnostno mešanost in prehodnost tega območja, torej mešanje različnih germanskih, slovanskih in romanskih prvin. Za temeljno sociografsko značilnost Srednje Evrope imajo gosto poseljenost, razvito infrastrukturo v starih mestih, trgih in gručastih vaseh na podeželju in dokaj visok življenjski standard, zlasti v osrednjem in zahodnem delu (Nemčija, Švica, Avstrija). Vzhodni del (Poljska, nekdanja Vzhodna Nemčija, Češka, Slovaška, Madžarska, Slovenija in Hrvaška), ki je po drugi svetovni vojni imel večinoma socialistično družbeno ureditev, pa se pospešeno trudi dohiteti razviti zahod in se čim hitreje približati velikemu idealu: Zahodni Evropi. To mu počasi uspeva, nekaterim državam hitreje, drugim počasneje; Slovenija zadnji čas zaostaja, potem ko je bila nekaj let vodilna socialistična dežela.

Kot je razvidno, je geografsko-zgodovinski položaj Slovenije trdno določen z njenim položajem v osrčju Evrope. Njena zgodovinska usoda je bila ves čas odvisna od nemštva. Prva državna tvorba »Praslovencev«, Karantanija, je bila na ozemlju med Alpami in Panonijo, v današnji Avstriji, in je, vsaj kulturno, prek Koroške že segala tudi na ozemlje današnje Gorenjske. Tisočletje se je iz nemških mejnih grofij oblikovala državna tvorba, obris prihodnje države iz slovenskih dežel, ki so se ves čas ohranjale sredi nemško-italijanske okolice, naslanjale pa zlasti na južnoslovanske sosede. Tako se je Slovenija nazadnje izoblikovala v okvirih Avstro-Ogrske, dokler se ni po lastni volji združila s Hrvati in Srbi ter ostala južnoslovanska politična tvorba vse do razpada Jugoslavije leta 1991. Že od druge svetovne vojne naprej se je nagibala na Zahod in pripadala zahodni vplivni sferi, kar se je z osamosvojitvijo dokončno potrdilo. Sodobna Slovenija kot del Srednje Evrope nedvomno teži h kulturnemu Zahodu.

Slovenska kultura je bila vseskozi vezana na slovansko jedro. Tako so najzgodnejša cerkvena besedila od 8. prek 11. vse do 15. stoletja (Brižinski spomeniki, Rateški in Stiški rokopis idr.) prevodi nemških izvirnikov v staro cerkveno slovenščino s številnimi narečnimi posebnostmi. Trubar je slovenščino povzdignil v samostojen knjižni jezik z mnogimi elementi sosednje nemščine in italijanščine; taka je vstopila med slovanske jezike. Čeprav ji je po eni strani najbližja hrvaščina (kajkavščina), in čeprav si je v obdobju skupnega življenja z drugimi jugoslovanskimi narodi nakopičila tudi obilico srbske leksike (v administraciji, šolstvu, politiki, vojski), je neizpodbitno, da ima celo množino prevzetih besed iz zahodnoslovanskih jezikov, predvsem češčine, pa tudi skoraj toliko izvorno nemškega besedja kakor češčina ali poljščina. Tudi to kaže, da položaj slovenščine med slovanskimi jeziki ni enoumno jasen: ostaja nekje na sredi med jugom in zahodom. Zato je razumljivo, da se je tudi pri nas izoblikoval kulturni krog Srednje Evrope, zlasti med književniki (Kovačič, Jančar); in ni naključje, da je prav pisatelj Peter Handke, rodovno navezan na koroške Slovence, ta pojem posmehljivo označil za meteorološki pojav.

Po vseh zgodovinskih in kulturnih izkušnjah je potem takem bolj ali manj jasno, da je slovenska usoda trdno povezana z usodo Srednje Evrope in prek nje z evropskim zahodom. Zaradi tega so se Slovenci tako z lahkoto odcepili od južnoslovanske države in se osamosvojili; balkanski način vladanja in mentaliteta roparskih vitezov nista bila v skladju s srednjeevropskim lepodušjem. Pravzaprav so številni Slovenci že po razpadu Avstro-Ogrske terjali avtonomijo in se upirali življenju v troedini plemenski skupnosti Kraljevine SHS; a vabljivost slovanstva nasproti stoletnemu nemštvu je bila tedaj še privlačnejša. Drugič se je pokazal odpor do velikega brata z Vzhoda po drugi svetovni vojni; na diktat socrealistične stvarnosti so bili posebej občutljivi umetniki, ki so pod pritiskom politike le za kratek čas prisegali na prapor socialnega naročila in utilitarnosti. Ljubezen do ruščine in Rusov ni bila nikdar posebej topla, kar priča, da se sami nikakor nočemo videti v Vzhodni Evropi, kamor nas pogosto potiska prav svetovni Zahod. Smešno je bilo torej nedavno glasovanje o prihodnjem nestalnem članstvu Slovenije v Varnostnem svetu OZN, kjer smo – po kakšnih merilih? – tekmovali z Madžarsko in Azerbajdžanom za barve Vzhodne Evrope.

A takšne stvari se kar prepogosto ponavljajo. Značilne primere – ki bi bili žalostni, če ne bi bili groteskno smešni – postavljanja Slovenije v Vzhodno Evropo (in celo na Bližnji vzhod!) najdemo na področju športa in zabavne kulture; pri tem je slovensko značilno in povsem v skladu z narodnim značajem ljudstva kočijažev in hlapcev to, da se tega sploh ne zavedamo, kaj šele, da bi se čemu uprli. Že leta, tudi po osamosvojitvi Slovenije, voljno sodelujemo v različnih balkanskih regionalnih ligah, kot da se nikakor ne bi mogli posloviti od nekdanjih hegemonov. Sodelujemo tudi v vseh mogočih evropskih športnih tekmovanjih, kjer nastopajo moštva iz Izraela; doslej še nisem slišal pametnih razlogov, zakaj naj bi bil Izrael evropska država. Največja smešnica zadnjih let pa so tekmovanja za pesem Evrovizije; ta so se – po zaslugi vodstva evropskih televizij – spremenila v praktično tekmo evropskih in azijskih držav, kako konkurirati glasbi tretjega sveta. Brez sence dvoma – in tudi brez upa zmage – se Slovenija spopada z državami Bližnjega vzhoda in Kavkaza, resno prepričana, da soustvarja evropski glasbeni okus, ki ga na Evroviziji krojijo klike jezikovno, politično in versko povezanih držav Evrazije. Jasno, da brez vsakršnega uspeha, saj v tekmi ne zmaguje glasba, temveč globalni okus preprostih množic polikulturnega sveta, podložen s političnimi interesi in podmazan z opranim denarjem.

Kje je torej Slovenija – za nas same? V Evropi, v Aziji, na Marsu? V Vzhodni Evropi ali na zahodnem Balkanu? Pa ne da res v Srednji Evropi? Zdi se, da nam je čisto vseeno, kam nas kdo vtakne; saj smo vendar svetovljani, državljani sveta! Dejstvo je, da marsikateri, morda celo večinski Slovenec, ne pozna mesta svoje domovine v svetu. Za marsikoga je Slovenija vsepovsod, od Evrope do Azije, od Vzhoda do Juga. To pa pomeni nikjer. Bržkone smo za Luno. Slovenci namreč vse preradi pozabljamo, da se bomo morali sami postaviti tja, kamor spadamo, torej v Evropo. In tega ne bomo storili tako, da bomo posnemali vse in vsakogar, temveč tako, da bomo prinesli Evropo v sleherni slovenski dom. Nihče nas ne bo evropeiziral, če se ne bomo sami. In čim dlje bomo dvomili o svoji evropskosti, tem dlje bo evropski vlak. Potem bo treba spet morda celo peš na Dunaj, v Berlin in Pariz.