Da bo moj otrok odgovoren (3)

"S tem se moramo sprijazniti: na najpomembnejših križiščih našega življenja ni signalizacije." (Ernest Hemingway)

Naloga odraslih je, da damo otrokom čim več priložnosti za učenje, za doživljanje različnih izkušenj, za razmišljanje o rešitvah, kajti le tako se bodo lažje znašli na križiščih. Pri tem pa imejmo v uvidu cilje, starost in sposobnost otroka. Preveč izbire je za otroka lahko breme. Napačne izbire pa so včasih boljše kot prave, saj se otrok iz njih lahko veliko nauči. Posledice presojajmo glede na to, da ne ogrožajo zdravja, moralnega razvoja in življenja otroka. Pri vzgoji odgovornega otroka so bistvenega pomena sporočila, ki jih dajemo otroku. »Pazi, padel boš«, ne vliva ravno veliko zaupanja in spodbude, pa vendar ga starši tako radi uporabljamo. Pri uporabi plezal, igral in drugih površin, kjer otroci preizkušajo svoje sposobnosti, imejmo jasno presojo o varnosti. Če samo gledamo in vpijemo na otroka, da bo padel, medtem ko se z glavo naprej spušča po toboganu, bo rezultat najbrž zares kakšna praska ali zlomljen zob. Lahko pa otroku povemo, zakaj je takšno spuščanje nevarno in mu damo vedeti, da nam ni všeč. Pri tem uporabljamo stavke prve osebe ednine (meni ni všeč), ne pa stavkov za druge osebe (stric bo hud, očku se to ne zdi prav) ali da zase uporabljamo druge oblike (mamici ni všeč). Otroci vedno vedo, kdo in kdaj misli resno in kdo samo malo ropota blablabla … Kadar nam otrokovo vedenje ni všeč in pri tem celo ogroža svoje zdravje ali življenje, ni potrebno veliko besed, marveč ukrepanje. Tudi prava vprašanja ob pravem času so boljša kot pridige in nasveti. Otroke sprašujemo, »zakaj si to in to naredil«, »zakaj si udaril sestrico«, »zakaj bolj ne paziš«. Pomislimo na odgovore. Kaj pa človek lahko odgovori na ta obtožujoča vprašanja? Ponavadi se otroci branijo: »saj nisem nalašč«, sestrica mi je vzela igrače«, ali pa so tiho.