Mojster dokumentarca

Besedilo: Monika Kern
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 12. oktober 2009 / 06:00

Ponedeljkov večer v ljubljanski Kinoteki je bil v celoti posvečen režiserju Maku Sajku, letošnjemu dobitniku Badjurove nagrade za življenjsko delo v kinematografiji.

Mako Sajko se je rodil 19. januarja 1927, izobraževal na ljubljanski in beograjski akademiji, za sabo ima leto dni specializacije pri znanem filmarju iz Hollywooda. Izpopolnjeval se je v Münchnu in Parizu, napisal je šest scenarijev za celovečerne filme, vendar nobenega niso sprejeli – a Mako se ni dal, napisal je scenarije za več krajših filmov. Ti so dobili veliko nagrad in priznanj – film Strupi (1964), ki je že takrat opozarjal na problem onesnaževanja, je dobil zlato medaljo za najboljši film festivala in nagrado za režijo, kamero, scenarij ter celo za glasbo – teh nagrad sicer niso podeljevali na filmskem festivalu, glasba iz filma je bila po priporočilu nekega komponista nagrajena na glasbenem festivalu. Za film, katerega posledica je ustanovitev SOS telefonov, Samomorilci, pozor (1967), je mojster dokumentarca, kot mu upravičeno rečemo, leta 1969 prejel nagrado Prešernovega sklada, na 6. tednu domačega filma v Celju pa je leta 1978 prejel priznanje Metod Badjura. Film Narodna noša (1975) je cenzura prepovedala in takrat je nehal delati filme. Vendar pa ga je odkrila 'specialistka arheologinja', režiserka Maja Weiss, predsednica društva filmskih ustvarjalcev, ki je kriva, da so Sajkovi kratki filmi dobili retrospektivo, imenovano Iskanje filmskega grala, predvajali pa so jo v Cankarjevem domu, kjer ga je videl tudi kritik, ki je naslednjega jutra objavil članek z naslovom Kje so skrivali tega avtorja.

Večer so poleg omenjenih filmov popestrili tudi naslednji: Mariborski teden (1961), Turnir pri Šumiku (1965) in Kje je železna zavesa (1961).

Letošnji 'badjurovec', ki prihaja iz Žabje vasi, je tudi pobudnik Šolske televizije na naši nacionalni televiziji in izumitelj vodne kamere. Je bivši soprog pisateljice Dese Muck, s katero imata tri hčere. Režiser pravi, da ni nikoli delal za kritike - to je avtor, ki dela za ljudi, in Sajko pri tem zaživi!