Prva svetovna vojna vstaja iz pozabe

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 29. april 2014 / 12:50

Poleti bo minilo že sto let od začetka prve svetovne vojne. Ta stoletnica zbuja neverjetno veliko javno in zasebno pozornost po vsem svetu; vojna 1914–1918 je bila v preteklosti že precej pozabljena, zdaj je spet »in«. In tej pozornosti se s tem snopičem Snovanj pridružuje tudi Gorenjski glas.

Da je bila v letih 1914–1918 res velika vojna, ki je po še večji v letih 1939–1945 dobila ime »prva svetovna« – to smo ves čas dobro vedeli. A pri nas je bila prva od svetovnih vojn nekako v senci druge. Letos, ko mine že sto let od njenega začetka, pa dobesedno vstaja iz pozabe. To se dogaja tako na osebni kot na skupinski ravni. Pa poglejmo, kako to gre. V narodovem spominu je bila ta vojna porinjena v pozabo tako v prvi kot v drugi Jugoslaviji. V prvi je bil problem v tem, da so se slovenski vojaki borili v vojski poražene in po vojni razpadle Avstro-Ogrske, državotvorni Srbi pa so bili na stani zmagovalne antante. To protislovje se je poznalo tudi v umetnosti. Na spomeniku padlim v Žireh je, denimo, kip mojstra Karla Putriha, vojna Pieta: domovina v podobi mlade žene drži v naročju padlega slovenskega vojaka, ta pa ima na glavi čelado vojske Kraljevine Jugoslavije … Druga svetovna vojna je prvo zakrila že sama po sebi, pri nas pa še posebej, ker je bilo treba slaviti predvsem revolucijo in Titovo vojsko, ne pa nekih reakcionarnih vojn iz nekomunisitične predzgodovine.

No, na zasebni ravni je bilo drugače. Naj mi bo dovoljeno, da začnem kar pri sebi. Moja stari oče je umrl že mesec po mojem rojstvu in mi tako ni mogel pripovedovati o svojih vojnih izkušnjah; že poleti 1914 je bil poslan na fronto v Galiciji, končal pa v ruskem ujetništvu, iz katerega se je vrnil šele malo pred božičem 1918. Vem pa, da je po nedeljski maši ali v nedeljo popoldne običajno obiskal svojega starejšega brata, prišel je še kateri od njunih vrstnikov in živa debata, ki so jo načenjali vedno znova, so bili njihovi spomini na vojno. Moja stara mama pa mi je, ko je klekljala, jaz pa sem bil še otrok, pripovedovala tudi o teh rečeh, a sem skoraj vse pozabil. Najbolj sem si zapomnil njeno trditev, da se je med vojno večkrat slišalo oddaljeno bobnenje; v žirovsko kotlino je prihajalo čez hribe na zahodni strani – tako daleč so se slišale eksplozije granat na soški fronti. Na državni ravni, kot rečeno, padlih na napačni strani niso častili, zato pa so se zanje zavzeli njihovi soborci, ki so postali veljaki v občinah in župnijah. Ustanovili so spomeniške odbore, ti pa so nabrali prostovoljnih prispevkov in z njimi postavili primerne pomnike; v manjših krajih le spominske plošče, v večjih prave spomenike, ki še danes predstavljajo pomembne arhitekturne, kiparske in kamnoseške dosežke.

Zanimanje za dediščino prve svetovne vojne se je vidno povečalo v samostojni Sloveniji, a tudi v tej predvsem na zasebno, ne na državno pobudo. Si morete misliti, da bo prva uradna državna proslava v čast padlim v tej vojni šele letos septembra na ljubljanskih Žalah! Šele sto let po njenem začetku in 96 let po njenem koncu bo slovenska država prvič počastila spomin na padle v tisti veliki vojni! Drugače rečeno: sto let je potrebovala ta država (in njene predhodnice) za spoznanje, da so tudi ti Slovenci padli za domovino … Neverjetno! Prvenstvo v obujanju spomina na dediščino soške fronte ima vsekakor Kobariški muzej, odprt 20. oktobra 1990. Čudež pri Kobaridu pravijo zmagovitemu preboju fronte oktobra 1917; svojevrsten čudež je tudi muzej, ki nanj spominja, tudi zato, ker se financira predvsem z lastno dejavnostjo in ni – kot vsi večji muzeji v državi – odvisen od državne in občinske podpore. V zadnjih desetletjih je izšla tudi cela vrsta knjig in člankov o tej vojni, zlasti o dogajanju na soški fronti in v njenem zaledju. V ta sklop sodijo tudi dela Tomaža Budkoviča o pomembni vlogi, ki jo je v zaledju fronte odigral Bohinj.

Čaščenju dediščine Velike vojne se s 87. številko Snovanj pridružuje tudi Gorenjski glas. Mag. Marko Štepec, zgodovinar in muzejski svetovalec v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani, je gotovo med najboljšimi poznavalci te vojne pri nas. Z njim sva naredila dolg pogovor, bilo bi ga za cela Snovanja, a sem ga moral okrajšati na »samo« štiri strani. Govorila sva o vojni nasploh in o deležu Slovencev v njej, o vlogi soškega bojišča in ne nazadnje o vlogi, ki jo je v zaledju igrala Gorenjska. Ta vojna se je dogajala predvsem na velikih frontah, bila pa je tudi prva totalna vojna, saj je v svoj vrtinec potegnila celotno populacijo vojskujočih se držav. Ob vojakih so, denimo, veliko vlogo odigrale žene. »Ne smemo pozabiti na pogum, ki so ga v Veliki vojni pokazale ženske v begunstvu, zaledju, za delovnimi stroji in v bolnišnicah. Ženske so bile na strani življenja, ne smrti, ki je vladala v strelskih rovih, in so zagotavljale, da je skupnost sploh lahko preživela.« Pred tem pogovorom objavljamo odlomek iz spominov Franja Kopača (očeta arhitekta Vlasta), v Žireh rojenega akademskega slikarja, ki je moral na fronto kmalu po študiju v Pragi. Z branjem njegovih spominov lahko podoživimo vzdušje na fronti, kakor ga je doživel in zelo slikovito ubesedil zaveden slovenski intelektualec. Na zadnji strani pa je še članek o gorenjskih pomnikih na padle v vojni. V prihodnjih štirih letih se bo zvrstila še cela vrsta vojnih obletnic in upam, da bomo lahko ob njih napisali in objavili še kaj več.