Epopeja s srečnim koncem

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Zanimivosti / / 14:51

Dejanovo popotovanje na grški Atos (3)

Enajst nevernikov na dan

Če želiš na Atos, moraš zaprositi za poseben vizum. »Tu se vedno pojavi problem, ker polotok dnevno lahko obišče le enajst nevernikov. Kar je res nizka številka.« Dejan je zaslutil, da iz te moke ne bo kruha. »Grkom je lažje, oni jih dobijo sto. In ko vizum dobiš, velja tri, izjemoma štiri dni.«

Prvič je o obisku Atosa razmišljal leta 2010. »Že takrat sem vedel, da ne bo šlo drugače, kot da pozabim na določena pravila. Namreč, če pridem tja, se recimo naredim neumnega, me tepli ravno ne bodo. Tako sem si pač predstavljal vse skupaj. Nora ideja, vem. Je pa res, da sploh nisem vedel, kako naj pridem tja, ker je dostop do polotoka dovoljen s posebnimi ladjami, odhodi so le iz Ouranopolisa ali Ierissosa. Število je omejeno, kontrola strašna, tako da sem takoj vedel, da na 'šverc' ne bo šlo. In sem se spomnil na kajak, ki pa bi ga nekako moral do tja spraviti. Spet pa ga ne moreš kar tako raztovoriti, da te ne bi kdo kaj vprašal. Takrat pa se mi je utrnila ideja o zložljivem morskem kajaku in taista ideja se mi je ponovila maja 2015, ko pa sem to dejansko naredil. Da se razumemo: vem, da to, kar sem storil, ni prav, in bi se vse skupaj lahko končalo precej drugače.«

Letalo, avtobus, kajak

Za izhodišče svoje divje epopeje je Dejan izbral Ierissos. Do tja pa je prišel z letalom in avtobusom.

»Atos leži v predelu grškega morja, kjer so vreme in pogoji za veslanje lahko res ekstremni. Tako sem prvi dan gledal morje z meter in pol, dva metra visokimi valovi. Pihal je močan veter v prsi. Namignil sem možakom v malem pristanišču, da grem na Atos, kaj menijo o tem. Po grško so skomignili, pokazali na morje in to je bilo to. V glavnem: naložil sem si kakšnih dvajset litrov vode, za teden dni lahke hrane, suho sadje in se podal v to čudno morje. Za prvih osem kilometrov sem potreboval tri ure – običajno jih delam osem na uro. Začetek je bil torej tak, da če ne bi bil tako odločen, da speljem popotovanje na živo ali mrtvo … A na tej točki se niti nisem več upal obrniti in sem pot nadaljeval. Vedel sem sicer, da grem v področje morske obale, ki ne dopušča heca, ampak kako je to videti v realnosti, sem ugotovil na licu mesta.«

Po treh urah bojevanja z valovi je Dejan dosegel zanj najlepši zalivček, kar jih je videl v življenju. »Tristo, štiristo metrov dolg, s turkizno modrim morjem, grobim peskom zlate barve, ki greje v kosti …« Spominja se, da je prav začutil samoto. »Začutiš, da si prestopil neko mejo. Ne znam opisati. Nekaj je bilo drugače.«

(Nadaljevanje prihodnjič)