Njena pot

Življenjska zgodba Ivanke Tratnik iz Žirov

Danes, ko gleda nazaj, se Ivanki zdi, da bi mama lahko bolj »stisnila« pri nepotrebnih stvareh, da jim ne bi bilo treba vsake malenkosti kupovati v trgovini.

»Nekega večera, bilo je okrog božiča, otroci smo ležali na peči, vstopi v sobo visok mož, sede za mizo, odpre beležko in vpraša očeta, katero od deklet bo dal služit. Oče pogleda na nas, potem pa pokaže name, češ tale bo prava. Zelo sem se ustrašila, saj sem se zaradi bolezni počutila še zelo slabotno. Vendar so zbarantali kar mimo mene, mama je, namesto plačila za moje delo, izgovorila prašička. Takrat je veljalo pravilo, da so pesternam do 15. leta gospodarji kupovali le obleko, denarja pa niso dajali. Torej so starši naredili dobro kupčijo. Srce me je bolelo, ko sem se poslavljala od doma. Ampak po nepotrebnem. Tam sem se lepo imela. Ko sem prišla ob sv. Boštjanu, je bilo šest otrok pri hiši, ko sem odšla, je bil že deseti na poti. Si predstavljate, koliko žehte je to bilo vsake štiri tedne, ko se je pralo! Zmeraj sem pomagala. Bila sem zelo slabo oblečena, čeprav sem bila že pri birmi. Teta, ki je bila botrica, mi je kupila plašč, ampak sem ga prerasla. Tudi spodnjih hlačk nisem imela s seboj. Niti enih! O, če bi bila jaz takrat moja mama, bi dala vse od sebe, da moja hči ne bi hodila po svetu brez spodnjega perila. Spala sem pri dekli, na isti postelji. Ko gospodinja nekoč porajta mojo »bogatijo«, in vidi le eno tanko jakno, spravljeno skupaj iz več različnih flik, zmaje z glavo, in nič ne reče. Le svojo taščo zaprosi, da mi naredi obleko. Prvič, ko je odšla po nakupih v dolino, mi prinese tudi plašč, da nisem bila, vsaj po obleki, tako revna.«

Ivanka je raje delala na njivi kot krotila deset otrok. Zlasti so ji uhajali iz rok, ko so šli v nedeljo k maši. Dekla Franca pa je bila žleht kot hudoba, saj je njene dvome nenehno še spodbujala in podžigala. Celo hlapcu je zašpecala, da je Ivanka prišla k hiši brez hlačk.

»Haha, Jahana, ti si pa brez hlač prišla služit,« ji je ta nenehno šlekal. Ko je bilo Ivanki vsega dovolj, zagrabi metlo, jo podrgne po gnoju in ga pošprica. Hlapec jo zatoži gospodinji, ampak se je ona postavila na Ivankino stran.

Kadar je dekla Francka ob nedeljah šla malo povasovat k domačim, jo je morala Ivanka spremljat. Nasploh jo je, ker je bila še tak otrok, imela nenehno pod kontrolo. Tudi ob žetju se je, če je le mogla, ulegla v grmovje, Ivanka pa je, kakor je vedela in znala, delala za dve.

Kljub temu da je bila še zmeraj zelo suha, da se je kar skozi njo videlo in se je gospodinji smilila. Nekoč je ta ukazala dekli, naj jo pusti malo pospati, da se bo tako vsaj malo poredila. Nasploh je imela gospodinja Ivanko v čislih, enkrat je naneslo, da ji je kar sama od sebe prinesla lepo rdečo jopico.

»Na njivi smo največkrat plele dekla, gospodinja in jaz. Gospodinja je, sem in tja, šla domov, k otrokom, v zemlji pa je pustila klinček, da se je vedelo, do kod smo že oplele. A tisti trenutek, ko je izginila za bregom, se je dekla ulegla za grmovje, meni pa je ukazala, naj klinček premaknem malo nazaj. Istočasno pa sem morala špegati, kdaj se bo gospodinja vrnila. A to še ni bilo vse. Naj povem, da je gospodar po navadi šel k maši zjutraj. Takrat me je dekla nagnala k stari materi, da sem jo vprašala, ali lahko ocvreva jajca. Vendar je bila ta vljudnost le izgovor, da sva lahko pripravile tudi tista jajca, ki jih je Franca čez teden pokradla iz gnezd. Kdaj drugič, ko ji ni bilo kaj prav, me je pa kar oklofutala.«

Na kmetih je bila navada, da so ob letu deklo vprašali, ali bo še ostala pri hiši. A dekla je Ivanko kar naprej strašila, da bo, če ostane, morala pasti živino. To delo ji pa ni dišalo, saj se ji je zdelo, da je zanj že preveč odrasla.

Zato se je odločila, da bo šla služit drugam, zaradi česar ji je bilo potem še dolgo žal.