Svet novih doživetij

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Ponedeljek, 18. junija

Ko stopim iz hiše, točneje iz bloka, naletim na znanca iz soseščine, ki je na jutranjem sprehodu s svojim maltežanom. Čeprav ima dotični »življenjsko preizkušnjo« v glavi, je vedno nasmejan in pripravljen klepetati. Mimogrede, ko oziroma če zboliš, se ti odpre svet čisto novih, do takrat neznanih doživetij, v katerem biva zdrava prehrana in zdrav način življenja nasploh, vzporedna in alternativna znanost, duhovnost, ti pa v ta svet vstopiš ali ne vstopiš. In sosed, ki živi v njem neprimerno dlje, kot živim sama, je za svet novih doživetij pravi izvedenec.

Medtem ko čaka, da se kuža polula in pokaka, me znanec seznani z alternativcem iz Celja, ki raka »zdravi« z zvarkom, pripravljenim iz gobe, ki menda raste v Rusiji. Še preden se sosedovemu kužku uspe pokakati, se s celjskim alternativcem zmenim za seanso ali kakor se že temu reče. Pri njem moram biti nič prej in nič kasneje kot čez dve uri, ker potem ima neke druge posle. Dobro. Samo še Andreja pregovorim, da spusti vse iz rok, kot se temu reče, in že sva na Trojanah.

Med potjo razmišljam, da sem to jutro skozi vrata stopila pravzaprav zato, da grem najprej na kavico, potem pa na Rožnik, nikakor pa ne v Celje. Ampak pota »gospodova« so nepredvidljiva ali kot pravi v eni od svojih življenjskih lekcij Martin Kojc: »/…/ Predvsem si še enkrat jasno prikličite v zavest, da ima vse, kar se dogaja, svojo vnaprejšnjo določenost. Vse dogajanje se odvija po nespremenljivih večnih zakonih. Astronomi lahko, recimo, z matematično natančnostjo izračunajo, v koliko letih se bo neka zvezda spet približala določeni točki. Iz semena določenega plodu lahko vzklije zmeraj samo ista vrsta. Reka ne more v svojem toku nikoli teči više od svojega izvira in tako naprej. Vse se dogaja po določenih zakonih, ki se nikoli ne prekršijo. S prispodobo lahko rečemo: prasila, ki vse ustvarja, si je napravila določen načrt, po katerem zdaj nepretrgoma in večno ustvarja. Ker spada zdaj tudi človek k temu mogočnemu načrtu njene ustvarjalnosti, je tudi njegovo življenje vnaprej določeno. Vse, kar se bo človeku bodisi danes, jutri ali kdajkoli zgodilo, je bilo določeno že v prazačetku.«

O.K. Vzemimo, da ima Martin Kojc prav. V tem primeru je Andrejevo razburjanje (v smislu: kar se mene tiče, imam vsekakor za početi bolj pametne in koristne stvari, kot po Sloveniji iskati čarovnike), ker sva v Celju že tretjič zašla, povsem brez koristi, saj je bilo tavanje po Celju določeno že v prazačetku. Po spominu ga potolažim s Kojcem: »Po vsem tem je dejansko moja skrb, vse moje hotenje karkoli preprečiti in pomagati, nesmiselno. /…/« In bla bla bla. Očitno bi bilo bolje, če ne bi tako zelo pametna, zdaj se je namreč moj mož šele dobro razburil oziroma razkuril. (Se nadaljuje.)