Vinko živi tudi za druge

Človek ne sme misliti le nase, razdajati se mora tudi drugim, meni Vinko Pfajfar, ki je bil lani nagrajen kot 60-kratni darovalec krvi.

Srednja Bela - Tega Vinko Pfajfar ne dokazuje le s krvodajalstvom, pač pa tudi s svojim siceršnjim življenjem. Če ne bi iskreno mislil, najbrž ne bi v tednih okoli božiča odprl vrat številnim ljudem, ki si hodijo ogledovat njegove daleč naokoli znane jaslice. Nazadnje so zavzele polnih 50 kvadratnih metrov mansarde v hiši, vsako leto pa jih dopolnjuje z novimi figuricami in maketami. Razen pastirčkov vse izdela sam. Vodnjaku, kopi, vrsti starih hišic, apnenici, gradu in drugim značilnim stavbam se bo prihodnje leto pridružil še čebelnjak, ki ga je snoval pred mojim obiskom. In dodal bo še pravljično dopolnilo: Sneguljčico s sedmimi palčki. Vse leto ima veliko dela z jaslicami, ukvarja pa se tudi z izdelovanjem gobelinov, maket, izdelal je tudi tapiserijo z motivom nemške znamke, iz mavca izdeluje angelčke, v kleti ima tudi muzej starih predmetov. Decembra in januarja si pride njegove jaslice ogledat okoli tisoč ljudi. Vinko in njegova žena Francka poskrbita, da poleg lepih vtisov dobijo tudi »limonco« in domače piškote, otroci pa imajo na voljo pehar bonbonov. Nihče ne gre iz hiše praznih rok, tudi jaz sem se poslovila z mavčnim angelčkom in velikonočnim zajčkom. »Veliko časa posvetim jaslicam. Te so namenjene ljudem. Ko jih vidim, kako uživajo ob ogledu in odhajajo duhovno bogatejši, uživava tudi midva z ženo Francko,« pravi Vinko.

Vinko je odprt, družaben človek. Tako beseda z njim teče o mnogih stvareh, ki jih v življenju počne. Krvodajalec je postal leta 1965, kri pa daruje dvakrat na leto. »Na krvodajalsko akcijo grem z Rdečim križem Preddvor, prav prijetna druščina smo. Zjutraj gremo že ob šestih iz Preddvora, nato na zavodu za transfuzijo v Ljubljani damo kri, potem pa se odpravimo nekam na izlet. Letos januarja smo šli na Bizeljsko, sicer pa sem s krvodajalci videl že veliko Slovenije,« razloži Vinko. Preddvorske krvodajalske akcije se vselej udeleži tudi Vinkov 25-letni sin iz prvega zakona, ki sicer živi v Selški dolini. Tudi žena Francka večkrat daruje kri. Vinko pove, da je nekoč dal kri »iz roke v roko« nekemu ponesrečencu. V takih primerih daš veliko krvi in si dolgo ne opomoreš, pravi, danes pa ti vzamejo pol litra krvi, jo predelajo in nato dajo tistemu, ki jo potrebuje. »Kri dam zato, da bi šla v prave namene, kdo natanko pa jo dobi, me ne zanima,« še doda Vinko in tudi mene nagovarja, naj se enkrat z njimi udeležim krvodajalske akcije. Lani mu je Območno združenje RK v Kranju izreklo priznanje za 60-kratno darovanje krvi. Od tedaj je kri dal še dvakrat in ker je zdrav in pri močeh, jo bo najbrž še velikokrat.