Tržni inšpektor

Viharnik na razpotjih časa (8)

Čeprav delam na povsem novem področju na občini, mi privajanje na delo in praksa ne delata težav. Vedno sem se držal načela: česar ne veš, vprašaj, in se samostojno odloči šele potem, ko si prepričan, da je odločitev pravilna. No, tudi na tem delovnem mestu sem imel srečo. V delo tržnega inšpektorja sta me nesebično uvajala in mi pomagala Dušan Feldin in Miro Hafner. Hitro sem se učil in kaj kmalu sem že samostojno reševal spise ter opravljal terensko delo.

Strogi, toda delavni načelnik Ciril Ankerst mi že zaupa odgovorne naloge. Zadovoljen je. Služba me je pritegnila in jo opravljam z veseljem. Kot inšpektor nikdar nisem pričakoval kakšne posebne časti ali pozornosti. Prekrškov nisem iskal zaradi kaznovanja, stranke sem želel le usmerjati in jih opozarjati. V veselje mi je bilo, ko sem v komisiji z delovnim in sanitarnim inšpektorjem obiskoval bodoče ali že delujoče obrtne delavnice in gostišča. Tako je sanitarni inšpektor Štiglic ob vsaki inšpekciji odkril kake prekrške, potem pa rohnel in žugal, a na koncu ni nikogar kaznoval. To je bila tudi moja praksa. Kaj vse sem doživel pri svojem delu! Nekaj tega sem si zapomnil za vse življenje.

Nekega dne dobim nalogo, naj opravim temeljito kontrolo v Klavnici Kranj. Nikoli nisem zvedel, kdo je botroval temu naročilu. »Posebno natančno poglej in oceni delo direktorja Janka Urbanca,« mi je bilo naročeno. »Čas ni pomemben. Lahko delaš več dni. Hočemo rezultate.« Naj prekontroliram in ocenim delo Janka Urbanca in o njem poročam? Kaj le jih je prijelo in da še meni naložijo to inšpekcijo? Janko Urbanc, moj komisar, predan partizan in tudi sedaj prijatelj, ki ga spoštujem. Me morda preizkušajo?

Zjutraj potrkam na direktorjeva vrata. »Zdravo, tovariš direktor!« »O, Rado, kaj je pa tebe prineslo?« »Nič posebnega, rutinska kontrola. Prav veseli me, da bom lahko ugotavljal tvoje uspešno poslovanje.« »Glej, zelo sem zaposlen. Odpeljem te do sekretarja, na razpolago ti bo z vsemi dokumenti.« Potil sem se kar nekaj dni ob pregledovanju kupov dokumentov. Vse je bilo v redu. Napisal sem kratko poročilo. Pozitivno. Še boljše, kot pa je bilo stanje v resnici. Ko sva se z Urbancem srečala zasebno, sem mu povedal, da ne bi dal v poročilo, četudi bi kaj odkril; svetoval bi, kako odpraviti pomanjkljivosti.

»Nekdo te je očrnil ali pa si nekomu napoti. Janko, naj to ostane med nama!« In še en, težji primer. Na čelu trgovskega podjetja Sadje in zelenjava je bil Jože Jarc. Velik možakar, govoril je počasi, včasih kar s težavo. Na videz tipičen birokrat. Kasneje sem ugotovil, da je bil pošten in srčno dober človek. V tem podjetju moram opraviti tako temeljit pregled, da bi na podlagi ugotovljenih napak v zvezi z zakonom o tržni inšpekciji predlagal občinskemu odboru direktorjevo razrešitev. »Občinski odbor ima sejo čez 14 dni. Do takrat moraš pripraviti poročilo, oziroma utemeljiti razrešitev direktorja,« zahteva načelnik.

Direktor Jarc me prijazno sprejme. Na kratko obrazložim in že začnem z delom. V grosističnem podjetju, kot je bilo Sadje in zelenjava, je bilo ogromno dokumentacije. Nabavne in prodajne cene, marže, kalo in zopet kalo. Ob vsem tem ima podjetje še hladilnico ob obali za južno sadje. Zanjo je bil zadolžen Tone Grašič. Pregledujem, si delam opombe, pogovarjam se z Jarcem, pa z Grašičem. Bolj ko se čas odmika, manj imam otipljivega, nobenih trdnih dokazov. Na občini pa vsak dan znova: »Si že kaj našel? Vedi, da na skupščini mora Jarc leteti!«.

Več preberite v knjigi, ki je naprodaj na Gorenjskem glasu, Zoisova 1 v Kranju, od 7. do 15. ure. Cena knjige, ki obsega skoraj petsto strani, z 20-odstotnim popustom za naše bralce znaša 23,2 EUR.