Sedmica: Politična koma

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / petek, 12. januar 2007 / 05:00

Naj spomnim, razpad Liberalne demokracije Slovenije sem napovedala že, ko je bila stranka še trdno v vladnem sedlu. Verjamem, da se je moja takratna napoved marsikomu zdela navadna špekulacija, saj so se liberalni demokrati od prvega do zadnjega dne svoje oblasti vedli, kot da je ves svet njihov in jim potemtakem politična konkurenca ne more do živega. Po drugi strani je bilo očitno, da je vezno tkivo strankinega organizma izključno oblast. Po izgubi oblasti, je začel vezni člen popuščati, stranka pa razpadati.

Malo je sicer verjetno, da bo frakcija, zbrana okrog nekdanjega šolskega ministra Slavka Gabra, ustanovila svojo stranko, zelo malo pa je tudi možnosti, da bo Liberalni akademiji tik pred strankinim kongresom uspelo umiriti sprte strani in steber slovenske opozicije v prihodnjih dveh letih ohraniti cel. Kaj torej ostane LDS? Da se vsaj navzven pomiri in do prihodnjih državnozborskih volitev najde izhod iz nastale situacije, ki se ji reče politična koma. Iz katere se bodo, ali pa ne bodo zbudili.

Prvemu se je resnica o minljivosti oblasti razodela Janezu Drnovšku in jo je ob prvi priložnosti in ko je bil še čas, pobrisal na funkcijo predsednika države. (Mimogrede, nisem stoodstotno prepričana, da Janez Drnovšek ne bo kandidiral tudi na letošnjih predsedniških volitvah, dilema je le, kako mu glede na eksotično pojmovanje državniških funkcij kažejo »zvezde«.) V nasprotju z aktualnim predsednikom države se je nekdanjemu predsedniku Milanu Kučanu slika zjasnila šele pred kratkim, vsekakor pa ne takoj po izidu državnozborskih volitev, ko je dotedanjemu vladnemu predsedniku mag. Antonu Ropu čestital za prihod v opozicijo. In celo izjavil, da je Slovenija dobila močno opozicijo.

Če kdaj, je imela slovenska vladajoča elita močno opozicijo v sedanjem vladnem predsedniku Janezu Janši in njegovi stranki. Tudi če se LDS do prihodnjih državnozborskih volitev iz kome zbudi in zase najde konsistentno politično orientacijo oziroma prazen politični prostor, bo piedestal, na katerem bo Janez Janša čez dve leti stal, težko zamajala. Tako rekoč briljantni prevzem evra, brzdanje cen in predsedovanje Evropski zvezi, (ki ga bo ta vlada zelo verjetno prav tako briljantno speljala kot evro), so politični kapital, ki ga Janez Janša zagotovo ne bo kar tako zakockal.

Kar se političnih tekmecev in načrtov tiče, pa nima mirnega spanca niti vladni predsednik Janez Janša. Niti zato, ne, ker se je iz njegove vplivne cone izmuznil evropski poslanec Lojze Peterle in mimo njegove volje, verjetno pa tudi mimo volje dr. Andreja Bajuka, napovedal kandidaturo na letošnjih predsedniški volitvah. Dilema Janeza Janše naj bi bila, podpreti Lojzeta Peterleta, ki mu je nekoč »pomagal« z oblasti, ali poiskati svojega kandidata?

Če držijo namigovanja nekaterih medijev, naj bi se Janez Janša (politično) vnovič oziral za Barbaro Brezigar. Kar je, vsaj po mojem mnenju, slabo. Ne zaradi Barbare Brezigar, saj se je ta na zadnjih predsedniških volitvah v tekmi z Janezom Drnovškom izkazala kot odlična kandidatka, pač pa zato, ker Slovenci pogrete politične juhe očitno ne prebavljajo. To se je, mimogrede, izkazalo na volitvah za ljubljanskega župana, ko je dr. France Arhar gladko izgubil, zdaj pa naj bi za zahvalo menda dobil mesto predsednika uprave NLB. Kar sploh ni slaba kupčija, kajne.