Mlado vino in spolna zloraba

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 20. oktober 2022 / 11:25

Bridke izkušnje, 1. del

Gorazd je pri babici začel prebirati Usode, ko je obiskoval osnovno šolo. Tudi v njegovi družini so imeli veliko težav. Ob branju se je počutil bolje, saj je ob zgodbah spoznaval, da ni edini nesrečnež pod soncem.

»Zgodbe spremljam še danes, saj mi dokazujejo, da je življenje zelo raznoliko, da nam lahko pokaže tudi zobe, ko najmanj pričakujemo,« je dejal na začetku najinega pogovora.

»Na zunaj smo bili dokaj srečne družina,« je nadaljeval. »Na znotraj pa ena sama polomija. Star sem bil dve leti, ko se je rodila sestrica, davnovček. Še danes se spomnim, kako ljubka, mehka in nežna je bila, kadar sem se stisnil k njej. Zelo sem jo imel rad, kar naprej bi jo ljubčkal in objemal. Njeno rojstvo je imelo na moje starše katastrofalen vpliv. Mama je ves čas jokala, oče je hodil po svojih 'službenih potovanjih', ogromno je potoval, garal, skoraj nikoli ga ni bilo doma. V veliko pomoč nam je bila babica, njegova mama. Ko je videla, da starši niso kos odgovornostim, je vzela vajeti v svoje roke. Preselila se je k nam. Dopoldne je bila v službi, popoldne je skrbela za naju s sestro Urško. Mama me je komaj kdaj pogledala, z menoj se sploh ni ukvarjala! Če že, je pestovala Urško. Kot otrok je veliko jokala, včasih cele noči! Babica je mami ukazovala, kot bi bila tudi ona otrok. Vsak večer nas je po telefonu poklical ati. Babici je naročal, kaj mora reči mami. Zakaj ni hotel govoriti z njo, ne vem. O tem se nismo nikoli pogovarjali. Rekli so mi, da moram biti priden za dva. Sanja se vam ne, kakšno breme je to za majhnega otroka! Drži, da sem imel v šoli same odlične ocene, bil sem tudi nogometaš, ki je veliko obetal, žal pa nisem imel prijateljev. Domov jih nisem smel pripeljati, v šoli so me imeli za čudaka, na ulici, kjer smo živeli, pa so se nas zaradi sestrinega nenehnega joka, ki je šel v nos sosedom, v širokem loku izogibali. Še dobro, da sem bil zelo aktiven pri modelarjih, da sem si delo pogosto prinašal tudi domov. Ure in ure sem bil zaprt v sobi, z nikomer nisem spregovoril besedice in nihče me ni tudi pogrešal.

Potem pa se je v hišo čez cesto vselila neka nova družina. Kmalu sem med njimi opazil fanta mojih let. Spoprijateljila sva se, saj je Beno postal tudi moj sošolec. Nekaj me je kar naprej vleklo k njemu. Morda to, da se je njegov ded zelo rad smejal in stresal šale? Bil je zelo pozoren do mene. Ko bi bil še ati takšen! Samo tega sem si želel.

Na vrtu so posekali dve jablani, namesto njiju pa je zrasla lesena uta, kjer smo posedali in igrali šah. Nekoč je prijateljev ded postavil na mizo mlado vino. Čeprav smo ga pili zmešanega z vodo, mi je hitro stopil v glavo. Star sem bil dvanajst let. Bilo je prvič, da sem poskusil alkohol. Zmračilo se je že, Beno je moral napisati še nalogo, zato je odšel, midva z njegovim dedom pa sva še ostala. Kar naenkrat se je pomaknil tesno k meni, roko mi je položil na stegno in me začel božati, ne da bi odvrnil pogled od šahovskih figur. Zgrozil sem se, četudi mi je bilo hkrati kar prijetno. Potem je vstal in rekel, da mora še po vino. Obsedel sem kot otrpel, niti premakniti se nisem mogel. Bilo me je na smrt strah nenavadnih občutkov, ki so me spreletavali, želel sem oditi domov, a nisem mogel. Zelo hitro se je vrnil. Malo se mu je zapletal korak. Ko je spregovoril, pa tudi jezik. 'Če ne boš nikomur povedal, bova nadaljevala, če pa misliš naokoli kaj gofljat, pa izgini domov.' Obsedel sem in on me je ponovno začel božati. Potem se mi je močno zavrtelo v glavi in tam doli sem postal moker. Tega sem se zelo ustrašil. 'Izgini domov, jutri si pa ti na vrsti!' je siknil med zobmi, že precej pijan. Najine šahovske urice so se v naslednjih dneh zavlekle pozno v noč. Bil sem kot hipnotiziran. Začelo se je tako, da sem moral popiti nekaj kozarcev vina. Ko se mi je že pošteno vrtelo, sem komaj čakal, da sva začela. Po moje je vse skupaj trajalo kakšen mesec. Potem pa so mamo poklicali iz šole. Povedali so ji, da zjutraj zamujam, da smrdim po alkoholu in da se je v redovalnici nabralo kup slabih ocen. Mami je bila seveda v šoku. Morda se je šele v tistih trenutkih začela zavedati, da ima tudi sina, da je že skoraj pozabila nanj, da praktično nima najmanjšega pojma, kje njen otrok hodi, s kom se druži. Ko se je zvečer vrnila domov, sem bil že pri sosedu.

V uto je vstopila ravno v trenutku, ko sem bil 'jaz na vrsti'. O, kako je zakričala! Potem je zagrabila prvo stvar, ki ji je prišla v roke in fizično napadla soseda. Ker je bil že precej pijan, se ni bil sposoben braniti. Pritekli so Benovi starši in jo spravili z njega. Tudi oni so bili šokirani, ko jim je povedala, kaj sva počela.

Jokal sem in jo prosil, naj ne pokliče policije. Bilo me je tako sram, da bi se najraje vdrl v tla. A jo je! Hitro so prišli in odpeljali Benovega deda. Še isto noč se je s službenega potovanja vrnil ati. Prišel je k meni v sobo, a sem že spal. Iz pijanskega spanca me ni mogel zbuditi.

Prvič, kar se je rodila sestrica, sem bil v središču pozornosti naše družine. Naslednji dan mi ni bilo treba v šolo, šolska psihologinja je skupaj s policistko prišla k nam domov. Vse sem jima moral povedati. Žal se marsičesa nisem več spomnil, saj je alkohol marsikaj izbrisal iz mojega spomina. Kasneje sem izvedel, da je Benov ded že tudi prej nadlegoval njegove prijatelje. Vprašal sem ga, zakaj me je pustil samega z njim, če je vedel, kakšen je. Skomignil je z rameni, najino prijateljstvo se je s tem tudi končalo. Čez kakšen mesec so se preselili drugam, njegov ded pa je dobil pol leta pogojne kazni.

Po nekem čudežu za mojo sramoto sošolci niso izvedeli. Slišali so le, da sem se ga vsak večer napil, kar se jim je zdelo 'frajersko'.« (Konec prihodnjič)