Televizijo so hodili gledat v zadrugo

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Šenčur / ponedeljek, 4. maj 2015 / 13:24

Etnolog dr. Jože Hudales, urednik knjige Šenčur in Šenčurjani okrog leta 1960, je v Šenčurju predstavil delo, ki je nastalo po gradivu ameriškega antropologa Joela M. Halperna iz leta 1961/62.

Šenčur – Prvi del gradiva je izšel pred dvema letoma v Knjigi Šenčur in Šenčurjani v prvi polovici 20. stoletja. Joel Halpern je v ZDA veljal za dobrega poznavalca Jugoslavije in nekaterih drugih držav takrat socialistične Vzhodne Evrope. Dr. Jože Hudales je ob predstavitvi druge knjige, ki je nastala na osnovi Halpernovih raziskav v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, pojasnil tudi, kako je lahko tuji antropolog takrat sploh lahko raziskoval v Jugoslaviji. Naša nekdanja država je v petdesetih letih, ko je vladala lakota, iz Amerike kot pomoč dobila pšenico. Oddolžila se je tako, da je pri Narodni banki Jugoslavije osnovala poseben fond, ki so ga dali na razpolago ameriškim raziskovalcem na območju tedanje Jugoslavije. Halpern je raziskoval v manjših krajih vsake od šestih republik, v Sloveniji je izbral Šenčur.

Za profesorja Halperna so terenske raziskave opravljali slovenski študentje etnologije in sociologije. Medtem ko je na osnovi pogovorov s starejšimi prebivalci nastalo gradivo o življenju Šenčurja v prvi polovici 20. stoletja, sta študenta sociologije Pavle Čelik in Roman Cej vpraševala o življenju v sodobnosti, torej okoli leta 1960. Osemdesetim anketirancem sta zastavila prav toliko vprašanj. Raziskovala sta o domu, hišah, njihovi opremi, gospodinjskih aparatih, prehrani, delu v službi in doma, o bralnih navadah, prostem času, poslušanju radia in gledanju televizije, o inovacijah in tradiciji v šenčurskih gospodinjstvih, zdravljenju, družinah, družinskem življenju in vrednotah. V pogovoru, ki ga je z urednikom knjige Šenčur in Šenčurjani okrog leta 1960 vodil Sašo Gašperlin, smo tako slišali vrsto zanimivosti iz takratnega življenja. V vsej vasi je bil takrat en sam osebni avto, en motor in trije mopedi, en hladilnik, en pralni stroj, edini televizor v Šenčurju pa je bil leta 1960 stalno nameščen v prostorih kmetijske zadruge. Vaščani, ki so ga prišli gledat, so za to plačevali vstopnino. Več obiska je bilo pozimi kot poleti, televizija je zanimala staro in mlado, mlade nekoliko bolj športne oddaje, starejše o spoznavanju sveta in domovine. V knjigi je še veliko zanimivosti o takratnem življenju, ki se nam danes zdi domala nepojmljivo.

Raziskavi je dodano tudi 52 otroških esejev, ki so jih leta 1961 pisali takratni šenčurski sedmošolci. Kot je povedal dr. Hudales, se nobeden ni ohranil v slovenščini, tako da jih je v slovenščino znova prevedel iz angleškega prevoda. Povedal je tudi, da je vse gradivo, na katerem slonita obe šenčurski knjigi, dobil od profesorja Halperna, ko je bil več tednov pri njem v Ameriki. Sedaj je izvirno gradivo shranjeno v dokumentaciji oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, hranita pa ga tudi dve univerzitetni knjižnici v ZDA. Knjiga na okoli dvesto straneh prinaša zanimivo branje, veliko je tudi fotografij iz tistega časa. Njihov avtor je sedaj že pokojni Andrej Triler, ki je bil v preteklosti tudi novinar Gorenjskega glasa. Kot zanimivost iz šestdesetih let pa je dr. Hudales navrgel še podatek, da je imelo takrat Gorenjski glas naročenih 23 šenčurskih gospodinjstev.