Ultratekaška legenda v ZDA

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. maj 2015 / 13:55

Jeseničanka Petra Pirc, ki od študentskih let živi v Ameriki, je ena najboljših ekstremnih tekačic v Združenih državah Amerike. Imenujejo jo kar "legenda ekstremnih gorskih tekov". Zmaguje na gorskih ultramaratonih, dolgih petdeset in celo sto milj.

Petra je Jeseničanka, rojena leta 1972, osnovno šolo je obiskovala na Jesenicah. »Stanovali smo nad Jugobanko. Oče je bil hokejist, del ekipe tistih zlatih časov jeseniškega hokeja.« Petra je bila uspešna smučarka, najprej je trenirala v Smučarskem klubu Jesenice, kasneje pa se je prebila v mladinsko in B reprezentanco. Leta 1992 je dobila povabilo, da pride študirat v Združene države Amerike in tekmovat za univerzo. To je tudi naredila in v Ameriki ostala ... Živi v Los Alamosu v Novi Mehiki. Intervju je nastal prek elektronske pošte.

V mladosti ste bili uspešna smučarka in po športni gimnaziji ste dobili ponudbo za športno štipendijo v ZDA, kajne?

»Ja, to je bilo septembra 1992. Začetek devetdesetih let je bilo zame kot smučarko težko obdobje in verjamem, da tudi za celo ekipo takratne generacije. Bile smo razpete med dvema generacijama: pred nami Mateja, Veronika in Katjuša, za nami Alenka, Urška, Špela in Katja. Talenta in potenciala je bilo v tistih časih ogromno. Trenerji pa so bili vajeni zgodnjih uspehov, tako da skoraj niso dopuščali, da bi se vsak športnik razvijal v svojem ritmu. Pritisk za rezultate je bil velik in začelo se je spodbujati mlajše tekmovalke (čeprav smo bile tudi me mlajše od dvajset let). Zanimivo je, da nas je od osmih tekmovalk takrat kar pet odšlo v ZDA. Ker v ZDA nimajo tako globokega smučarskega 'bazena', so trenerji ponujali štipendije tekmovalcem iz Evrope. Jaz sem tekmovala za Universty of Utah in imela srečo, saj mi je v šestih letih uspelo narediti magisterij iz fizioterapije s plačanimi stroški šolanja. Sicer je študij na univerzah zelo drag in na tisoče študentov skupaj z diplomo dobi tudi na tisoče dolarjev dolga ...«

Kako to, da ste potem v ZDA tudi ostali?

»Med študijem sem dobila dovolj poznanstev in izkušenj, da sem takoj po šolanju dobila ponudbo za delo in tako sem ostala v Salt Lake Cityju. Zaradi moževe službe sva se leta 2003 preselila v Los Alamos v Novi Mehiki, tu sta bila tudi rojena otroka – Hailey Anja je stara deset, Sašo šest let. Vztrajala sem pri slovenskih imenih. Trudimo se vzdrževati slovensko zavest, kulturne navade in jezik. Imamo kupe slovenskih knjig in filmov, praznujemo vse praznike. V največje veselje pa so mi bile Anjine besede, ko je pred kratkim rekla, da se počuti bolj Slovenko kot Američanko.«

Kot ste dejali, ste po izobrazbi fizioterapevtka, kje ste zaposleni?

»Najprej sem nekaj let delala na intenzivnem oddelku za opekline v univerzitetni bolnišnici v Salt Lake Cityju. Po selitvi v Novo Mehiko nekaj let nisem bila zaposlena, da sem se lahko posvečala otrokoma, zadnjih nekaj let pa delam v šolah kot razvojni fizioterapevt, torej sem se osredotočila na motorični razvoj otrok in njegov vpliv na kognitivni razvoj. Zelo zanimivo delo. Rada pomagam ljudem, še posebno mehko srce imam za otroke. Kot fizioterapevtka sem potovala kot prostovoljka z organizacijo Health Volunteers Overseas. Najbolj se me je dotaknilo potovanje na karibski otok St. Lucija, kjer sem med drugim dva tedna skrbela za otroka z neverjetnimi opeklinami, in to v zelo minimalnih razmerah in z minimalnimi sredstvi.«

Kako pa se je začela vaša pot ekstremne gorske tekačice?

»V Salt Lake Cityju so gore čisto zraven mesta in univerze. Tako sem kakšno prosto uro med poukom zavila na gorske poti, da bi se sprostila. V krogu prijateljev sem spoznala Karla Meltzerja (je eden najbolj znanih ekstremnih gorskih tekačev in ultramaratoncev v ZDA, op. p.) in vsake toliko časa smo tekli skupaj. Ko je opazil, da kar uspešno sledim fantom in da mi strmi klanci odgovarjajo, me je začel spodbujati, naj se prijavim na Pikes Peak Maraton, ki gre naravnost na 4300 metrov visok vrh in nazaj dol. To je bil sploh moj prvi maraton in dvakrat (v letih 1998 in 2000) sem ga na moje presenečenje obakrat zaključila kot druga. Seveda me je Karl, ki je bil takrat tudi že izkušen ultramaratonec, spodbujal, da se preizkusim v ultra razdalji. Leta 2002 sem nanizala prve tri petdesetmiljske tekme – Zane Gray in Squaw Peak sta bili prvi dve in na obeh sem postavila ženski rekord. Potem sem tistega leta tudi pretekla tekmo državnega prvenstva na 50 milj, White River, kjer sem vodila do zadnjih dveh milj, nato pa me je zmanjkalo in sem končala na drugem mestu. Prva 100 milj dolga tekma pa je bila Western States leta 2003. To je bila zame res prava preizkušnja, fizično in psihično. Največji problem je tam vročina v kanjonih, ki lahko doseže več kot 40 stopinj. Čeprav sem končala na zelo dobrem petem mestu, me je razdalja prestrašila in kar enajst let nisem več tekla na sto milj. Lansko jesen pa sem se le opogumila za Bear 100 in izkušnja je bila bistveno boljša kot leta 2003. Še vedno trdim, da sem kot mamica veliko bolj utrjena, saj sem dala skozi dva poroda, tek pa se v primerjavi s tem skrije.«

Doslej ste nanizali kopico odličnih rezultatov, v ZDA veljate za pravo legendo gorskih tekov ...

»Nerada uporabljam to besedo, ker sem bila vsaj do sedaj amaterka. Družina je bila vedno na prvem mestu, tekla pa sem za svoj izziv. Res pa je, da sem začela zelo obetavno, v prvih dveh ultra tekih na 50 milj sem postavila rekorde proge. V zadnjih letih se je zvrstilo kar nekaj dobrih rezultatov, denimo peto mesto na razvpitem Western States 100 Miles, tretje mesto na Bear 100 Miles, dvakrat sem osvojila prvo mesto na enem najtežjih 50 milj dolgih tekov San Juan Solstice v Coloradu, dvakrat sem bila druga na Pikes Peak Marathon. Zmagala sem tudi na več 50 milj dolgih tekih Zane Gray, Squaw Peak, Taho Rim Trail, Silver State. Na tekmi na domačih tleh, Jemez Mountain Trail Runs, pa sem zmagala trikrat.«

Kako pa usklajujete družinske obveznosti in treninge?

»Čas za tek se vedno najde. Če se le da, tečem zgodaj zjutraj, preden se vsi zbudijo. Ob koncih tedna, ko je na vrsti daljši tek, se s prijatelji izmenjujemo pri varstvu otrok. Los Alamos ima veliko ultramaratoncev in smo kot družina, vsi se med seboj poznamo, si pomagamo in skupaj treniramo. Letos prvič pa tudi sledim bolj načrtnemu programu treninga s trenerjem. Ostalo mi je še nekaj dobrih let teka in bi rada ugotovila, kam me bolj osredotočen program lahko pripelje.«

Koliko stika ohranjate v Slovenijo?

»Sedaj, ko je Facebook, je veliko lažje ohranjati stike s prijatelji v Sloveniji. To mi je v veliko veselje in oporo. Čeprav sem v ZDA že 22 let, se od časa do časa še vedno pojavi domotožje. Spomnim se denimo na pogled na Stol in Špik, vonj gorskega jutra v Tamarju, klepet in pogled dobrega prijatelja, mamino kosilo ... Ko obiščem domače, tudi prepešačim Jesenice gor in dol in obujam spomine. Še posebno me vlečejo nazaj naše gore in mislim, da bodo na koncu zmagale ... Lepo pa je, da se nikjer ne počutim kot tujka in pač sprejemam tisto, kar obe deželi ponujata. Leta 2010 smo z družino skoraj celo leto preživeli v Sloveniji. Mož je preko Fulbrightove štipendije dobil delo na gozdarskem inštitutu in uredili smo si stanovanje v hiši staršev na Blejski Dobravi. Anja je tam tudi hodila v prvi razred in spomini na šolo so zelo lepi, učiteljice so bile neskončno prijazne in naklonjene naši situaciji.«