Vsaj ves tekst sem povedala

Severjevo nagrado za življenjsko delo na področju ljubiteljskega gledališča je lani prejela igralka Loškega odra Juša Berce.

Raje igra na odru, kot pa govori o svojih dolgoletnih odrskih izkušnjah in številnih vlogah, ki jih je uprizorila. Skromna v besedah, a velika po dejanjih. Juša Berce je ena tistih igralk, brez katerih bi bila zgodovina Loškega odra zagotovo drugačna. Na njem je preživela slabše in boljše sezone, tudi tisto, ko so s predstavo Hrup za odrom zaigrali celo na Borštnikovem srečanju v Mariboru.

V zadnji premieri Loškega odra, predstavi Strogo zaupno, igrate receptorko v hotelu. Ko ste delali prve korake na gledališkem odru v Poljanah, tam še ni bilo hotela. No, še vedno ga ni …

»Je pa zato gostilna na Vidmu. Brez recepcije.«

Kako daleč do iger na poljanskem odru seže vas spomin?

»Še vedno se živo spominjam mojih prvih predstav. Ko sem leta 1962 prvikrat igrala vlogo Mete v Tavčarjevem Cvetju v jeseni, sem imela 17 let in sem hodila v drugi letnik na učiteljišče v Ljubljano. To je bila moja prva večja vloga, v predstavah pa sem igrala že v osnovni šoli. V Poljanah je bilo takrat kulturno življenje zelo razgibano. Moj oče je bil tudi predsednik kulturnega društva, hkrati pa je igral in režiral predstave, tudi moje prvo Cvetje v jeseni, ki smo ga vsake toliko časa na novo oživili.«

Takrat še ni bilo filmske verzije z Bibičem in Zupančičevo …

»Seveda ne, film je bil posnet veliko kasneje. Že moje drugo Cvetje pa je bilo s pisateljem Igorjem Torkarjem, ki je imel v Poljanah vikend, v Zalem Logu pa je bila na očetovem vikendu igralka Majda Potokar. Vsi ti so hodili na vaje, in nam sem in tja podali kakšno svojo izkušnjo. S tisto predstavo smo bili celo tako dobri, da smo gostovali v Mestnem gledališču ljubljanskem.«

Menda je bil na snemanju filma spor okrog tega, ali naj bi v filmu govorili v poljanskem narečju?

»Bili so. A je ostalo pri slovenskem pogovornem jeziku. Zakaj bi se igralci učili poljansko narečje, pa to na koncu vendarle ne bi bilo tako, kot ga govorimo mi.«

V vaši družini ste bili torej precej kulturniško dejavni?

»To pa. Bili smo štirje otroci, tri punce in brat. Sodelovali smo v pevskih zborih, pri tamburaših, igrala pa sva midva z bratom in oče. Oče je bil krojač, delal je tudi kostume za naše igre, ki so bile vse v poljanskem narečju.«

Vaša ljubiteljska kulturna dejavnost pa tudi, ko ste prišli v službo v Škofjo Loko, ni usahnila …

»Kot specialna pedagoginja sem se zaposlila na OŠ Jela Janežiča in se hkrati vključila tudi v kulturno življenje v Škofji Loki. V takratni igralski skupini v Škofji Loki sem začela igrati takoj, ko sem zaključila učiteljišče. To je bila predstava Za pravdo in srce, ki smo jo igrali tudi na prostem. Petnajst let sem tudi pela v mešanem pevskem zboru Lubnik. Svoje je zahtevala tudi družina in nekaj sem morala pustiti, pa sem zapustila zbor.«

V štiridesetih letih ste odigrali malo morje različnih vlog, od prebrisanih služkinj, prevzetnih meščank do obupane ženske, kot je bila Jokasta v Kralju Ojdipu … Kako se odločate za vloge?

»Ko nam režiser določa vloge, nič kaj dosti ne razmišljam. Zdaj sem že v takih letih, da sem vesela, če mi kaj dajo, ha, ha … Pravzaprav režiserji, ki delajo v našem gledališču kar dobro vedo, za kakšno vlogo je kdo najboljša izbira.«

Pa vendar, so vam kakšni značajski liki bližje kot drugi?

»Vseeno mi je, vsako vlogo je potrebno odigrati najboljše, kot zmoreš. Mogoče mi preveč plehke vloge niso ravno blizu, pa na začetku moje odrske kariere so mi bile nekoliko odveč ljubezenske vloge žensk osvajalk. Za nas ljubiteljske igralce je predvsem pomembno, da vsakič znova z različnimi režiserji pridobimo nove izkušnje. Eni delajo več na gibu, drugi na govoru … No, za govor je pri nas seveda pravi mojster Ludvik Kaluža. Ne vem, kako bi brez njega.«

Ne mara poljanščine?

»O seveda jo mara, samo ne na odru. Spomnim se, ko smo delali Pigmaliona, pa sem imela v tekstu stavek »ja s'm slišala«. Jaz po poljansko »ja, s'm šlišala«, on pa meni, kaj da sem, in spet jaz »s'm šlišala« ne vedoč, kaj je narobe. Potem sem črkovala slišala. Kako torej? Jaz pa spet »s'm šlišala«. Tako je to z mojo poljanščino.«

Ste kdaj imeli občutek, da si loško gledališko občinstvo misli, ah vedno isti igralci na Loškem odru …?

»Niti ne. Ravno nasprotno, ko me ljudje na ulici ustavijo, me ponavadi vprašajo, ali že pripravljamo kaj novega in kaj igram. Je pa res, da so nekaterim gledalcem bližji taki drugim drugačni igralci. Saj veš, vsake oči imajo svojega malarja. Sama se s tem ne obremenjujem.«

Vas po tolikih letih in številnih vlogah še vedno ob vsaki novi predstavi zagrabi ustvarjalni nemir in ali vas ob tem prevzema neki občutek zvestobe Loškemu odru?

»Seveda imam ta občutek. Kolikokrat sem med vajami zbolela, in so me soigralci čakali, da bomo nadaljevali. Ko zdaj razmišljam za nazaj, se mi zdi, da je vse to pomagalo, da sem se vedno hitreje pozdravila prav zato, ker sem želela, da čim prej nadaljujemo. Z leti je ta odgovornost do teatra in soigralcev in ljudi, ki nas pridejo gledat, vse večja. In jaz imam vedno večjo tremo. Vsakokrat, ko čakam na predstavo, hodim gor in dol po hodniku in si mislim, kaj mi je tega treba. Namesto da bi lepo doma sedela pred televizijo, se pa tukaj tresem. Za vsako predstavo posebej rečem, da je zadnja. No, ko stopim na oder, je treme konec in vem, da bom še igrala, če bodo le vloge zame.«

Če bi sami izbirali, kaj bi še hoteli igrati?

»Mogoče kakšno slovensko klasiko. Te nismo veliko igrali. V prihodnji sezoni pa bomo menda po dvajsetih letih obnovili takrat zelo uspešno predstavo Hrup za odrom.«

Menda vam ni preveč všeč zaključek vsake predstave, ko se igralci priklonite občinstvu?

»Res mi ni všeč. Po predstavi bi najraje šla dol z odra in za odrom kakšno rekla o predstavi. Odziv občinstva že nekaj pove, kakšna je bila igra. Je bila ljudem všeč ali ne. O tem, kako si igral v tistem trenutku največ veš sam zase. Ponavadi se na koncu predvsem oddahnem in si rečem, no, vsaj ves tekst sem povedala gor na odru.«