Tako, kot smo bili vajeni

Otroci, ki so prihajali na svet, niso bili "voljni" čakati...

Babicam so ponavadi rekli kar štorklje. V Žireh je bila najbolj znana Julka (še prej je to delo opravljala njena teta), za ženske s Koprivnika ali z Mrzlega Vrha pa je velikokrat poskrbela tudi babica s Sovodnja. Če sta bili obe zasedeni, so odšli po babico v Gorenjo vas. Ponavadi so zapregli konje, pozimi, ko je bilo veliko snega, pa kar peš. Babicam so v glavnem plačevali v naturalijah: jajca, maslo, kruh. Denar so pokazali le redki, morda kakšen bogat kmet. Ponavadi je babica prišla k porodnici še dvakrat ali trikrat, da je okopala otroka in da je bila prepričana, da je tudi z mamico vse v redu.

Zdravnika so klicali le v nujnih primerih. Takrat je babica ponavadi na list papirja napisala besedo nujno in zdravnik je takoj vedel, da mora pohiteti.

Samim ženskam niti na kraj pameti ni padlo, da bi v nosečnosti iskale pomoč zdravnika. Pred letom 1920 se je bilo po zdravniško pomoč potrebno odpeljati v Idrijo ali Škofjo loko. V kakršnikoli stiski so se zanašale na vaške padarke, tete ali sosede, ki so imele več izkušenj. Tako je še na začetku 20. stoletja veliko žensk umrlo ob porodu.

Glavni razlogi so bili poporodne krvavitve, prirasla posteljica, raztrgani presredki in poporodne božjasti.

Pozneje, okoli leta 1930, so babice že klicale zdravnika. V Žiri je večkrat prišel tudi dr. Milan Gregorčič iz Gorenje vasi. Leta 1929 je bila zelo huda zima, ko je bil poklican k porodu v Brekovice. Porodnico je šival kar na peči in lavor s toplo vodo je stal na klopi. Ko je končal z delom, je voda že začela zmrzovati. Zaradi velikih razdalj, ki jih je zdravnik praviloma prehodil peš, je bil velikokrat zdržema na nogah 40 kilometrov ali več.

Praviloma so si ženske še lep čas po drugi svetovni vojni, same pomagale med seboj. Posebej tiste, ki so živele v odročnejših krajih in je bila pot v dolino največkrat predolga ali pa otežena zaradi snežnih zametov. Otroci, ki so prihajali na svet, tudi niso bili »voljni« čakati.

Velikokrat so bile ženske ob porodu vesele, če je bila kakšna od hčera že tako odrasla in zrela, da je lahko pomagala.

Tudi Jožefa se spominja, da jo je mama prišla neko nedeljsko jutro poklicat v gorenjo kamro, naj ji gre pomagat, ker je dobila popadke. Oče je še spal, ostali bratje in sestre pa prav tako. Jožefi se ni niti sanjalo, kaj bo morala narediti. Pomagala ji je pripraviti vodo in mama jo je kar sama, po dveh stopnicah, nesla na vrh, kjer sta imela z očetom spalnico. Njo pa je poslala k sosedu, da je zapregel konja in se v dolino odpeljal po babico. Ko se je vrnila domov, je mama že ležala v postelji in ji je rekla:

»Ta čas, ko te ni bilo, smo že dobili punčko. Samo ne vem, kako bo. Ti si še preotročja, da bi mi prerezala, stara mat' tega noče narest. Steci še enkrat k sosedi, da bo prišla in naredila, kar je treba.«

Jožefa je tekla nazaj in potem je soseda v zadnjem trenutku prerezala popkovino, da se otrok ni zadušil.

Največkrat je porod ženske presenetil sredi vsakdanjega dela in ko je bila v Kranju na Laborah po 2. sv. vojni zgrajena porodnišnica, se je marsikatera porodnica počutila varneje, če je odšla rodit tja.

V nedeljo je Matildo začelo ščipati v križu.

Na obisku so bili ravno sorodniki, ki so, kmalu po vojni, kupili prvi avto. Peljala se je z njimi. V bolnišnici so jo pregledali in ugotovili, da je do poroda še nekaj časa. Ker je prišla od daleč, so ji ukazali, naj lepo počiva. Ves teden je ležala in vedno bolj ji je postajalo dolgčas po domačih. Še strašili so jo, da bo vse za plačat, ker je bila le kmečka žena, ki ni plačevala nikakršnega zavarovanja. V petek podpiše izjavo, da odhaja na lastno odgovornost. Usedla se je na avtobus, se cijazila vse do Hobovš, od koder je imela potem do doma, v grič še skoraj uro hoda. Niti malo ni pomislila, da bi se ji med potjo lahko kaj zgodilo. V nedeljo je dobila popadke in mož je odhitel po babico Julko v Žiri. Bila je nekje na terenu, na Vrsniku. Stopil je do dr. Bernika, ki ga je le na kratko odslovil in mu rekel, naj kar rešilca pokliče, če je nujno. Toda Matildin mož je bil nervozen, živčen, kaj se doma dogaja, zato je iz Žirov odhitel še do Gorenje vasi, kjer je, na srečo, babico našel doma. Skoraj vso noč je tekal okoli, domov se je vrnil šele v jutranjih urah, in samo pol ure je morala babica počakati, pa se je Matildi rodil prvi otrok … Še sreča, da je bilo vse v redu.