Ves čas se uči, ker je radovedna

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 26. december 2023 / 18:27

Pri Gorenjskem glasu je izšla knjiga z naslovom Še enkrat, prosim! avtorice Jasmine Pogačnik. Knjiga je osebna Jasminina in hkrati kot učiteljice klavirja, polna zgodb kipeče ustvarjalnosti in neomajne vztrajnosti, predvsem pa v besedi in misli avtorice duhovita in navihana.

Ko listate po knjigi...

Ko listam po knjigi, čutim predvsem toplo zadoščenje, da dostojno zaznamujem petdesetletnico pedagoške dejavnosti.

Namesto vprašanja, kaj vas je navdihnilo za pisanje knjige, razmišljam o vaši zavezi, o kateri pišete, namreč da v knjigi popišete svojo poklicno življenjsko pot, ker ste tudi po petdesetih letih delovne dobe še vedno lahko učiteljica klavirja. Kako je s to rečjo?

Nobene zaobljube ni bilo. Biti petdeset let v poklicu, in to v isti ustanovi, samo po sebi še ne pomeni kakšne vrednosti. Lahko bi desetletja delala škodo … Mislim, da je nisem. Saj veste, kako je s starostjo – lahko gniješ, lahko pa zoriš. Jaz sem se ves čas učila, ker sem pač radovedna. S tem sem svoje znanje plemenitila in danes z vsemi nakopičenimi izkušnjami izberem to ali ono metodo ali pa si izmislim novo in jo prilagodim učencu. Pri svojem delu sem lahko skorajda neomejeno ustvarjalna.

Zakaj sem priljubljena? Najbrž zato, ker z vsakim otrokom postopam spoštljivo. Nekateri so kar presenečeni, a se kmalu zavejo, da zato od njih pričakujem odgovorno ravnanje. Smo sodelavci, vendar sem jaz »šef«. Le z zadovoljnimi sodelavci lahko napredujemo, ustvarjamo in se imamo dobro.

Za nastanek knjige naj bi bilo odločilno šolsko leto 2017/2018, ko se vam je bližala upokojitev – dobili ste nagrado Frana Gerbiča za življenjsko delo. Tako rekoč vsak dan v učilnici ste zapisali v svoj delovni dnevnik, ki ga prebiramo tudi v knjigi.

Pred petimi leti sem prežaljena pričakovala, da bo tisto šolsko leto moje zadnje v razredu. Pedagoški dnevnik sem pisala bolj za svoj spomin, ne za objavo. Pa se je zasukalo drugače; še danes redno učim. Pomladi me je prešinilo, da letos praznujem pedagoškega abrahama – no, to mi je pa dalo misliti! Sama uresničitev ideje za knjigo je bila potem samo še stvar organizacije in pridnosti.

Začnete s svojo osebno zgodbo, vi in klavir, ki kasneje preraste v trio vi, klavir in učenec ... Kako ste knjigo razdelili po področjih?

Že petdeset let sem v tem poslu, tako da sem samo postrgala, kar se je skladiščilo v spominu. Še največjo zadrego mi je predstavljalo sračje gnezdo raznorodnih tem, ki sem jih želela obdelati. Ker sem bolj inženirska kot umetniška duša, je redosled logičen: najprej kako se je vse začelo, nato moje misli o glasbi, pa moj pedagoški kredo. Od splošnega sem prehajala k bolj konkretnim strokovnim temam, zato sem dodala nekaj osnov glasbenega opismenjevanja. Pomembna veščina učitelja je, kako motivirati otroke, da ti sledijo – tudi o tem pišem. Opisujem drobne pianistične težave in podajam rešitve skozi prispodobe in anekdote iz razreda. Prav v tem se moja knjiga razlikuje od sistematičnih učbenikov metodike – vse, kar sem napisala, izhaja iz prakse. Morda bodo opisani triki komu koristili, kolegi učitelji pa bodo zagotovo soglašali, da je realnost v razredu pošteno drugačna kot idealni vzorčni učni nastopi v času študija.

V knjigi zasledimo veliko imen, predvsem otrok, vaših učencev, s katerimi delite užitke ob glasbi, pa tudi take in drugačne nadloge pri učenju. Pravzaprav gre za resnične ljudi, od katerih so mnogi danes v različnih poklicih in službah, mar ne?

V starem zvezku imam zapisanih več kot 220 imen učencev, ki sem jih učila od leta 1973 dalje; ojoj, dve nekdanji učenki sta že upokojeni, dve pa pokojni … V knjigi omenjam 221 imen, od tega 87 svojih učencev. Ker pišem z naklonjenostjo, upam, da se ne bom nikomur zamerila.

Zavedam se, da lahko ustvarjalno počenjam to, kar me veseli, le zato, ker mi starši zaupajo svoje otroke. Pravzaprav smo v tem procesu sodelavci in posledično avtorji te knjige vsi – starši, otroci in jaz, ki sem kot kronistka zapisala skupne dogodivščine. Med zapise so se vrivali spomini na zabavne dogodke izpred desetletij; nekateri omenjeni otročiči so danes že onkraj abrahama …

Kakšni so prvi komentarji bralcev?

Komentarji bralcev – že kar kičasto pohvalni. To me kar preseneča, saj za svoje delo ne potrebujem ne hvaležnosti ne hvale. Delo mi je v veselje in zabavo, zato sem hvaležna jaz, da to lahko počnem.

Osnutek knjige sem dajala testnim bralcem v branje s prošnjo – prosim, bodite kritični! Opozorite me, kje nisem jasna, kje preveč nakladam, kje se motim …, pa sem dobila le za ščepec uporabne kritike. Še moj mož Vid, ki je od nekdaj moj najstrožji kritik, je prebrano pospremil s komentarjem: »Tole moraš izdati v knjigi!« Sem mislila, da se norčuje.

Koga prepoznavate za bralce, tako glasbenike kot glasbene pedagoge? Zdi pa se mi, da poleg učencev tudi njihove in mnoge druge starše?

Komu je knjiga namenjena? Radovednim ljudem. Na prvi pogled je priročnik za učitelje klavirja, ker naštevam postopke, s katerimi rešujem pianistične težave. Marsikaj zapisanega lahko pride prav tudi učiteljem drugih inštrumentov. Ker opisujem naravo našega pouka, kjer je za uspeh potreben domači trening, bi bilo zaželeno, da bi knjigo prebrali tudi starši naših učencev in tako dobili vpogled v postopek učenja.

Ljubitelje glasbe bi knjiga morda spodbudila, da bi se aktivno lotili učenja inštrumenta. Tistim, ki niso nič od naštetega, bo branje morda zabavno zato, ker je pisano življenjsko in lahkotno.

Med drugim želite sporočiti tudi, da za učenje klavirja ni nikoli prepozno?

Toplo priporočam odraslim, naj ne oklevajo, če imajo željo, da bi znali igrati na klavir. Male, okretne ročice resda hitreje usvajajo gibanje po tipkah, a starejši učenci so pogosto bolj motivirani. Radovednost nas namreč ohranja mlade. Tudi če kakovost izvedbe naučenih skladb ne preseže povprečja, je pomemben vloženi trud. Še tako opotekavo lastno muziciranje je dragocenejše od pasivnega poslušanja vrhunskih posnetkov. Zato menim, da za učenje inštrumenta nikoli ni prepozno.

... in, kar poveste v naslovu, da se marsikdaj velja potruditi še enkrat, če v prvo ne gre?

Izbira naslova je stvar navdiha, ne mojega razmisleka. Kar utrnila se mi je ideja, ki jo lahko razumemo na dva načina – da usvojimo neko veščino, so potrebne številne ponovitve. Učenci so zadovoljni, ko jim prvič uspe zaigrati prav. A ena lastovka ne prinese pomladi, jim rečem. Še enkrat, prosim … – no ja, dejansko še večkrat …

Simbolno se naslov da razumeti tudi kot moje zadovoljstvo s potekom moje poklicne poti, v kateri ne bi spremenila ničesar. A menda je jasno, da življenja ne ponavljamo!

Ko listate knjigo, kdaj pomislite: še enkrat, prosim – torej da bi kaj spremenili?

Kaj bi spremenila? Samo hrbtišče knjige, da bi bil na njem natisnjen naslov knjige, ne pa podnaslov.

Knjigo zaključujete s poglavjem s pomenljivim naslovom Kaj je potem, ko učenci zapustijo šolo?, v katerem z zapisi sodelujejo tudi nekdanji učenke in učenci. Ugotavljam prav, da v njem sporočate, da se zgodba z glasbo in igranjem inštrumenta za tistega, ki jo kdajkoli izkusil, nikoli ne konča?

Kako je vplivalo učenje klavirja na nadaljnje življenje nekdanjih učencev, ki glasbe niso izbrali za svojo poklicno pot? Razposlala sem jim anketna vprašanja. Odziv je bil bogat, a za knjigo dokaj neuporaben, ker se je od samih pohval kar cedilo. Pa je bilo vendarle slastno prebrati, da jim je ostala šola v lepem spominu.

Ko običajni učenci zapustijo glasbeno šolo, aktivno muzicirajo redkeje, vendar imajo ušesa bolj našpičena in odprta za glasbo. Dobijo pa tudi delovne navade in postanejo pri študiju česar koli drugega sistematični in vztrajni.

Najpomembnejše se prenaša nezavedno, brez besed. Otroci pronicljivo začutijo, kakšen je naš odnos do glasbe, dela, poklica. Točno vedo, kdaj smo s srcem pri tem, kar pripovedujemo, in kdaj nekaj počenjamo rutinsko, ker je to pač naša služba. Tudi na osnovi teh opažanj oblikujejo svoj odnos do življenja, dela, učenja in glasbe. Učitelj, ki svoj poklic opravlja ustvarjalno in ob tem uživa, daje s svojim odnosom do dela otrokom zgled, da bodo tudi oni poiskali sebi lastno področje delovanja, s katerim si bodo služili kruh in se ob tem še zabavali.

… ideje pa se še kar porajajo in zorijo! zapišete v zadnji stavek. Ta še drži?

Moja glava je kot »lonček kuhaj«. Navdih pride kot darilo, milost. Moja naloga je le, da ideje polovim v mrežo in jih uresničim. Letošnji december je zame res veseli december, saj podarjam knjige tistim, ki so sodelovali pri njenem nastanku. Vsako srečanje z njimi je prijeten dogodek in imenitno sklepno dejanje praznovanja mojega pedagoškega abrahama.