Pošteno sta plačali za svoje grehe

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 15. november 2023 / 22:00

Hi, konjiček, 2. del

»Ko me je zagledal pred seboj, je zasikal med zobmi, a dovolj glasno, da ga je slišala tudi mama: 'Fukica moja, bova ponovila, ko bo špampet nared?' Mama je planila nanj in ne vem, kako bi se končalo, ko ne bi drugi posredovali.«

Na tem mestu mi je Rajka rekla, da je bilo za danes dovolj, da naj pridem kdaj drugič, če želim slišati nadaljevanje. Deževalo je kot za stavo. Ni mi bilo prav, da bi morala na dolgo pot še enkrat. Morda je opazila moje razočaranje, morda jo je pregovoril njen partner, ne vem. Ko sem bila že pri avtu, je pritekel za menoj in mi rekel, da si je Rajka premislila. Kar odleglo mi je. Iz izkušenj sem vedela, da so zgodbe, ki so bile povedane le na pol, takšne tudi ostale.

»Če bi bil atej še živ, bi ga danes zaradi vsega, kar mi je naredil, zadavila. Predstavljate si, kakšno je bilo moje življenje, ko so me misli na posilstvo razjedale od znotraj in na zunaj. Prvemu možu si nisem upala povedati. Zagnusila bi se mu. Šele Martinu, s katerim živim zadnjih nekaj let, sem se lahko zaupala. Še več: svetoval mi je, da mi bo lažje, če bom še komu povedala.«

Potem pa se je spet vrnila v preteklost: »Sledil je družinski shod, kjer so odrasli sklenili, da babičin partner nima več vstopa v naš dom. Dosegli so, da se mi je opravičil, to je bilo tudi vse. Mama, ki je bila zaposlena kot učiteljica, bi lahko izgubila službo, če bi jo prijavil, da ga je napadla. O tem, kar je storil meni, pa potem sploh niso več kot toliko razpravljali. Pomembno je bilo, da mama kot učiteljica ni izgubila svoje časti.

Spominjam se, da sva z mamo o tem, kar mi je tisti moški naredil, govorili le enkrat. Dejala je, da ni bilo prav, kar je storil. Dodala je, da lastni materi ne more narediti sramote, saj bi 'vsa Slovenija' govorila o tem posilstvu. In atej, njen partner, v tistem času ni bil ravno kdor si bodi. Ves čas je tudi ponavljala, da je stara mama že tako in tako veliko pretrpela zaradi moških. Ko mi je rekla, da mi bo podobne 'reči', ko se bom poročila, mož delal vsak večer, mi je padel mrak na oči. Postala sem nasilna do predmetov, ki niso bili nič krivi. S sekiro sem uničevala lesene ograje, poškodovala kar nekaj vhodnih vrat na vasi, z vso ihto pa sem sekala tudi mlada drevesa v gozdu. Šele ko sem bila upehana in brez moči, mi je malo odleglo. Ponoči sem sanjala, kako bom nekoč, ko mi bo dokončno prekipelo, ateju odrezala 'jajca'. Uživala sem ob misli, da bo zraven mene izkrvavel, jaz pa mu ne bom pomagala, četudi me bo prosil za pomoč. Bila sem še otrok, nemočen, ranjen. Okoli mene so bili sami izdajalci, vsem je bila pomembna le čast, nikomur ni bilo mar zame.

Stara sem bila že 19 let, ko sem poiskala Ruzika. Vseeno mi je bilo, kaj mi bo rekel, me bo udaril, ozmerjal, popolnoma vseeno, morala sem mu povedati, da mi vest zaradi njega ne da miru.

Kot glasbenik ni dobil dela, s končano akademijo je delal na gradbišču. Lepo me je sprejel, ni mi zameril. O, kako sem mu bila hvaležna! V nekajurnem pogovoru sva predelala vse, kar se mi je zgodilo. Zaupal mi je tudi, kaj so počeli z njim na postaji milice in pozneje v zaporu. Z eno besedo: grozote! 'Posiljevalcev nikjer ne marajo,' je žalostno dodal. Zahvalil se mi je za denar. Le kako je vedel, da sem mu ga jaz pošiljala? V obnovo postopka ni verjel, češ da so povsod same barabe, ki skupaj držijo. Povedal mi je za še dve podobni zgodbi, ko sta se v zaporu znašla moška, ki sta se ju ženi želeli znebiti, pa sta ju obtožili, da sta pedofila. No, enemu je čez več let uspelo dokazati nedolžnost, drugi se je zaradi nasilja sojetnikov v zaporu obesil.

Z Ruzikom sva ostala v stiku. On se ni nikoli poročil, jaz sem se, a šele na prisilo staršev.

Gnusilo se mi je lastno telo. Ruzik je povedal, da je impotenten. Kljub veliki želji po spolnosti je pri ženski vedno odpovedal.

Nekoč, bil je ravno takšen dan, kot je danes, lilo je kot iz škafa, sem se zagledala v lovsko puško, ki je visela na steni. Z njo je atej ubil Tarzana. Nič nisem razmišljala, glava je bila prazna, na oči pa mi je padel mrak. Odkorakala sem ven, pred hišo, in namerila na starega, ki je sedel že ves betežen in s poscanimi hlačami na klopi pred hišo. Pogledal me je in zmajal z glavo: 'Ni ti treba mazati rok. Rak me bo zdaj zdaj ugonobil.' Orožje sem mu potisnila v naročje in odšla, ker sem upala, da se bo sam. Izza vogala je pritekla stara mama in začela kričati: 'Kaj pa je zdaj to?' Ko me je zagledala, je utihnila. Iz njenega srepega pogleda sem razbrala, da je vedela, zakaj sem mu porinila puško v naročje.

Čez nekaj dni so pošast odpeljali v bolnišnico. 'Pojdiva k njemu,' mi je rekel Ruzik.

'Napišite, kaj ste storili Rajki!' mu je rekel. Toda stari je bil neusmiljen, le z roko je zamahnil in klical sestro, naj naju odstranijo iz sobe. Nekaj tednov kasneje je umrl. Takrat sem simbolično pokopala tudi Tarzanovo sliko. Na grobu ubogega psa prižigam sveče še danes, k njemu, na pokopališče, ne hodim; naj se cvre, hudič.

Z Ruzikom sva ostala prijatelja. Malo se je sicer pobral, a ne povsem. Z glasbo se že vrsto let ne ukvarja več. Še zmeraj ga želim prepričati v obnovo postopka. Bilo bi mi lažje, če bi lahko komu povedala, kako sem temu fantu uničila življenje, a Ruzik pravi, to je bila takšna usoda. Marsikaterega spolnega nasilja znotraj družine ne bi bilo, če bi se matere zavzele za žrtev, za svojega otroka. Največkrat mu zaradi lažnega sramu ali zaradi družinske časti in denarja obrnejo hrbet. Po svoje me tolaži misel, da ne mama ne babica nista imeli lepe starosti. Usoda se je tudi z njima poigrala in pošteno sta plačali za svoje grehe.«