(Skoraj) pet prijateljev

Besedilo: Klara Mrak
Kategorija: Zanimivosti / torek, 10. oktober 2023 / 13:19

Če bi bil z njimi pes, bi bili kot pustolovska druščina iz serije knjig Enid Blyton. V štiridnevnem pohodu od Praprotne Police do Črnega Vrha nad Idrijo se je v nogah nabralo več kot 120 kilometrov, v srcih pa ostaja dogodivščina, ki bo Anji Stare, Lizi Škerlep, Gregorju Grabcu in Lovrencu Habetu ostala za vedno.

Kranj – Ideja za pohod se je rodila pred dobrim letom, ko sta bila Liza in Lovrenc gosta Anje Stare v študentski oddaji na Radiu Kranj. »Predstavila sta svoj pohod od Kamniške Bistrice do Babnega Polja, spraševala sem ju, kaj vse potrebuješ, kako se pripraviti na tak pohod, onadva pa sta me med oddajo izzvala, češ da veliko hodim po hribih in ali bi šla kdaj z njima. Meni se je zdelo, da bi morda res šlo, in tudi ideja, da greš na pot z nahrbtnikom, da sam kuhaš, da ne veš, kje boš spal, se mi je zdela izvrstna. Takrat sem v radijski eter svečano prisegla, da bom res šla.« In so šli. Proti koncu avgusta letos. Ekipi se je pridružil tudi Lizin fant Gregor. »Od mojega doma, iz Praprotne Police, do Stražišča, kjer živi Liza, in do Zadloga pri Črnem Vrhu nad Idrijo, od koder prihaja Lovrenc.«

Na dan naredili po 35.000 korakov

Od nedelje zjutraj do srede popoldne so vsak dan prehodili po dobrih trideset kilometrov. »Začeli smo v Praprotni Polici, nadaljevali skozi Šenčur po polju do Kranja in Stražišča. Potem smo zavili v smeri Jošta, na pol poti do tja smo se usmerili na Lavtarski Vrh. Od tam smo se spustili v Praprotno, kjer smo prvič prespali v zapuščenem vikendu. Naslednji dan smo se povzpeli do Svetega Tomaža, potem smo šli v Delnice in do Poljan. Isti dan nas je klical Lovrenčev prijatelj, ki je iz Prelesja, in nas povabil, naj prespimo pri njem. Zato smo spremenili traso in iz Poljan krenili proti Žabji vasi ter nato proti Lučinam in Prelesju. Tam so nas res pocrkljali, z narezkom, posteljami in prho. Po tej noči je bilo najtežje vstati. Če se zbudiš v zapuščenem vikendu, hitro vstaneš in greš naprej, ko si pa v postelji in imaš malce utrujene noge, je pa to precej težje, se spominja Anja. Pogumno so krenili v še en vroč dan. »Iz Lučin smo se nato podali v smer Smrečja in Medvedjega Brda. Tam smo si ogledali gledališče na prostem, se spustili v Godovič, prespali na seniku in se osvežili v bajerju. Nikoli nismo sami zasedli nekega prostora, vedno smo vprašali domačine, ali se da kje prespati, in z veseljem so nam pomagali.« Zadnji dan, ko je bil njihov cilj že zelo blizu, noge pa vedno bolj utrujene, so se iz Godoviča čez Idrijski Log podali po stari tovorni cesti še na cilj: v Zadlog pri Črnem Vrhu.

Izkušnja za vedno

Anja se spominja, da je marsikomu, s katerim so se na poti srečali, rekla: »Smo neumni, kajne, ko takole hodimo ...« Prav nihče se ni strinjal s to izjavo. »V Brebovnici smo srečali gospoda, smo prav videli, kako je hitro zapeljal viličar v garažo in nas pritekel ven pozdravit in vprašal, kam gremo. Smo razložili in je rekel, kako mu je žal, da on ni nikoli šel na tako pot. Ko je izvedel, da gremo proti Prelesju, nam je predlagal bližnjico, na kateri smo videli slap in jezerce, ki ju pozna redkokdo poleg domačinov. Veliko popolnoma neznanih stvari vidiš, ko hodiš peš.« Anja se zaveda, da se je težko odpraviti na tako pustolovščino. »Ampak ne sme nas biti strah, življenje je že tako prekratko; to dojameš, ko delaš v domu za upokojence. Tam so mi starejši velikokrat rekli: 'Mladi ste še, izkoristite to, pojdite okrog, vse poskusite ...'«