Hočem, da se mi vsak dan zgodi nekaj lepega …
Tako pravi Leščanka Mira Stušek ter nadaljuje: »In če sem šla na obisk k nekomu, ki se me je razveselil, je to dovolj.« Dolgoletna prostovoljka Rdečega križa in Slovenskega društva Hospic je prejemnica letošnje najvišje državne nagrade za prostovoljstvo.
»Ko spremljaš umirajoče, znaš bolj ceniti življenje. Živiš za ta trenutek, zavedaš se, da danes si, jutri pa … In da je življenje lepo. Hočem, da se mi vsak dan zgodi nekaj lepega. In če sem šla na obisk k nekomu, ki se me je razveselil, je to dovolj.«
Kar 27 let, 12 tisoč ur prostovoljnega dela … Ima vaš dan več ur kot moj ali ga le znate bolje izkoristiti?
Trinajst let sem že v pokoju! Začela sem pri Rdečem križu, zato je število tako veliko, pri Hospicu sem šele 21 let. Moram pa priznati, da je učiteljska služba vendarle takšna, da je, vsaj v mojem času, dovoljevala, da si delal še kaj drugega kot le bil zaposlen. V bistvu sem kot prostovoljka delala že v okviru šole: vodila sem podmladek Rdečega križa in otroke učila prostovoljstva. Najbrž se je tako začelo …
Ampak občutek, da je treba pomagati drugim, ste prinesli od doma?
Najbrž, naša mama je vsem pomagala.
Hospic in Rdeči križ sta dve organizaciji, kjer ste bili najbolj angažirani. Kaj vas je vodilo k odločitvi prav zanju?
K Rdečemu križu sem prišla prek otrok. Spomnim se nekega koncerta v Ljubljani, kjer sem videla, koliko otrok potrebuje pomoč. Doma v Radovljici sem takoj za tem začela oživljati podmladke Rdečega križa, ki so bili takrat v obdobju zamiranja.
Hospic sem pa našla kakih deset let pred odhodom v pokoj, ko me je že skrbelo, kaj bom počela, ko ne bom več hodila v službo. Kaj pa vem, že sama beseda hospic me je na nek način privlačila. Pa izkušnja biti z nekom, ki te potrebuje predvsem za to, da ga poslušaš. Neverjetno se mi je zdelo, da te nekdo, ki je v stiski, sprejme, pa čeprav si popoln tujec. Še vedno me. Rada grem k ljudem, ki me potrebujejo, čeprav je, sploh na začetku, grozno. Ampak zdaj tudi že vem, da tuj človek, kar se pomoči tiče, bolj odvrne kot domač, ki je živčen, izmučen in pogosto tudi prizadet.
Ste se kdaj tudi kot učiteljica srečevali z otroki v stiski? Ste se odzvali tudi takrat?
Vedno. Pogosto ko je kateremu od učencev na primer umrla mama. Kar šla sem tja, zdelo se mi je, da moram k njim, ne vem, zakaj. In čisto zmeraj so bili svojci zadovoljni, da sem prišla.
Zanimivo, da se po upokojitvi niste resneje ukvarjali z gledališčem; vrsto let ste vodili šolsko gledališko skupino Linhartovi čuki.
Morda sem se pa izpela … Rdeči križ in Hospic sta me bolj prevzela, pa tu, v Lescah, smo ustanovili Hortikulturno društvo, kjer se še zdaj družimo in skupaj delamo. A veste, kako radi delamo? Pa pravi prijatelji smo postali v vseh teh letih. Ja, z društvi, s prostovoljstvom se vzpostavljajo in krepijo socialne mreže, tako pomembne sploh za starejše.
Nikoli niste silili v ospredje, a ste obenem prav z delom v Slovenskem društvu Hospic poskrbeli ne le za konkretno spremljanje umirajočih, ampak predvsem za to, da se je vzpostavila mreža dostopne pomoči po vsej Gorenjski.
To je pa res: ne silim rada v ospredje, sama sebi se ne zdim nič posebnega. Tudi potrudila sem se, da sem za Hospic poiskala novo predsednico; menim namreč, da en človek ne more biti tako dolgo na čelu neke organizacije. Meni se tudi to zdi nepošteno, da je nekdo celo življenje direktor v neki službi, nekdo drug pa nikoli ne pride na vrsto … K sreči sem dobila Romano Adam, krasno mlado žensko z Golnika, ki je zdaj predsednica društva.
Kaj je bilo zahtevnejše, spremljanje umirajočih ali vzpostavljanje mreže?
Bi kar rekla, da vzpostavljanje mreže prostovoljcev društva Hospic. Pa trud, da postanemo znani na Gorenjskem. Veliko smo hodili okrog in delali promocije.
Katera vrata je bilo najtežje odpreti?
Meni osebno? Na primer, da bi šla na občino k županu in mu rekla, naj društvo finančno podpre. Eni to delajo, mi je povedal mož, ki je bil župan dvanajst let. Prositi mi je bilo težko, sploh v začetku, potem pa sem tudi to nekako premagala. In seveda pridobila sodelavce, ki so v tem boljši od mene. Pri sodelavcih sem imela res srečno roko. Brez njih ne bi bilo tako, kot je.
Mreža prostovoljk je zdaj vzpostavljena tako rekoč po vsej Gorenjski …
Tako je. Za zdaj nas je načeloma dovolj, tudi zato, ker ena prostovoljka včasih spremlja po dva umirajoča. Čeprav se tudi zgodi, da pri posameznih primerih kar naenkrat skokovito naraste potreba po prostovoljcih. Prav letos smo tako imeli bolnico, h kateri smo po štiri prostovoljke hodile vsak dan. Dopoldan ni imela nikogar, ki bi lahko skrbel zanjo, svojci so bili po službah. Pa pred novim letom sem en mesec vsako jutro hodila h gospe, da sem jo zjutraj uredila. Samo enkrat na teden je prišla kolegica. Tako je, nekateri pač to potrebujejo. In lažje prosijo Hospic kot pa svoje bližnje.
Zakaj?
Ne vem, morda zato, ker se svojcem potem čutijo dolžne. Hospicu pa nihče nič ni dolžen. To se ve in tako je prav.
Gospo, h kateri smo hodile vsako jutro, je obiskovalo veliko prijateljic, a jutranjega dela niso prevzele. Kaj pa vem, zakaj gospa tega ni želela … Če bi zbolela moja prijateljica Nada, prav tako prostovoljka, bi jaz zagotovo lahko vsak dan hodila k njej.
A vseeno: brez prostovoljskih organizacij ne gre. Tudi bogate države jih imajo, ker pač država ne more poskrbeti za prav vse drobne stvari. In vedno več potreb je, ljudje mladi zbolevajo ali pa so stari predolgo na svetu. Domači so utrujeni, izgoreli …
Kako pa vaša družina skoraj tri desetletja ter tisoče in tisoče ur sprejema vašo angažiranost drugje?
Moža tako ali tako ni bilo toliko doma, da bi prav posebej opazil, otroci pa so bili takrat, ko sem resno začela, že skoraj odrasli, tako da niso bili prikrajšani. Pa tudi druga drugo so imele hčerke, saj so tri.
Kako pa si naberete energijo za številne aktivnosti, ki jih opravljate še zdaj, ko ste že dolgo upokojeni?
Po mojem mnenju je imamo nekateri ljudje enostavno nekaj več kot drugi. Pa tudi zavedam se, da moram imeti delo, sicer bi me zgrabila melanholija. Tudi nisem človek, ki bi doma ves čas nekaj pospravljal. Moram med ljudi, jih poslušati. Pa seveda moram tudi v hribe in na kolo. Ravno danes sem šla na Smokuški vrh.
Kaj je življenjska lekcija, ki ste se je naučili ob spremljanju umirajočih?
Ne vem, če lahko temu rečem lekcija, ampak ko spremljaš umirajoče, znaš bolj ceniti življenje. Živiš za ta trenutek, zavedaš se, da danes si, jutri pa … In da je življenje lepo. Hočem, da se mi vsak dan zgodi nekaj lepega. In če sem šla na obisk k nekomu, ki se me je razveselil, je to dovolj.
Pravkar je bil sprejet zakon o dolgotrajni oskrbi. Ste spremljali polemike okoli njega, se vam zdi, da je dobro pripravljen?
Ne prav natančno, ampak skrbi me, kako bo naša država to zmogla, vse je tako drago. Hvala bogu, če bodo vse izpeljali, ampak …
… optimistični pa niste?
Stalno me je strah, da bom predolgo živa. (smeh)
No, v tej smeri sem si tudi zamislila zadnje vprašanje: zlato poroko sta z možem praznovala z vzponom na vrh Triglava, vaši dnevi so polni od jutra do večera. Kdaj razmišljate o tem, kako bo, ko boste stari 95, 100 let?
Po mojem bom v domu. Želela bi si, da bi tja prišla še s toliko energije, da bi se lahko družila in pogovarjala z ljudmi. Rada bi bila kot srečneži, kot je na primer gospod Šetina iz Radovljice, ki je pri devetdesetih še izjemno čil in bister. A zavedam se tudi, da zdaj v dom običajno prihajajo ljudje že v zelo slabem stanju, dementni. Vidim, kako je; človeku se takrat zmanjšajo želje, potrebe in veselje. Ampak če bom takšna, se tega najbrž tudi ne bom zavedala. Bom pač gledala v eno mero, ker me ne bo nič zanimalo. Narava vse pravilno uredi.
Smrti vas po vseh teh letih dela z umirajočimi ni več strah?
Mislim, da me ni. Veliko smrti sem že doživela in videla, kako počasi s telesom propadajo tudi možgani. Pa tudi: vem, da je pred mano še veliko lepega, zanimivega, a najpomembnejše stvari v tem življenju sem že doživela.