Teror spet doma

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 27. november 2015 / 10:55

V zadnjem času je po naključju in po mojem osebnem nagibu naneslo, da sem v knjižnem feljtonu na straneh našega časopisa predstavil dve letošnji knjižni novosti, povezani s Parizom. Najprej Liste z roba (Mladinska knjiga), ki prinašajo korespondenco med slikarjem in fotografom Venom Pilonom in umetnostnim zgodovinarjem Izidorjem Cankarjem v letih okrog 1950. Prvi je takrat živel in delal v Parizu, drugi v Ljubljani, a močno navezan na Pariz. Knjiga je prvovrstni dokument tistega časa in spodbudnega vpliva Pariza na slovensko umetniško sceno. Druga je knjiga z naslovom Razpoložena za Pariz (Beletrina), napisala jo je novinarka in pisateljica Vesna Milek; sama zase pravi, da je v Parizu »turistka«, a v branju vidimo, da je precej več, da je odprta (»razpoložena«) za vse tisto, kar je v Parizu najbolj žlahtnega, od kavarn in njihovih dobrot do umetniških vrhuncev, ki jih temu mestu pač ne manjka.

Potem pa je prišel petek, trinajstega (13. 11.), ko je Pariz z užitkarskih višav dobesedno strmoglavil v globino groze in strahu. V najbolj prepoznavnem mestu Evrope se je zgodil drugi največji teroristični napad v njegovi novejši zgodovini; večji je bil po številu smrtnih žrtev le napad na vlake v Madridu, 11. 3. 2004: 191 ubitih in 2000 ranjenih. Po medijski odmevnosti pa je pariški atentat še večji. Da so teroristi t. i. Islamske države za svoj udar izbrali ravno Pariz, seveda ni naključje. Ne samo zaradi njegove prestižnosti kot take – v tem mestu so tudi doma. Pariška predmestja so polna priseljencev, največ je pripadnikov islamskih narodov. Takšno je severno predmestje Saint-Denis, dobro ga poznam, v letih 1983–1985 sem zahajal na osmo od trinajstih pariških univerz, prav tu. Kadar sem v Parizu (žal vse bolj poredko), grem malo posedet in kaj premislit v katedralo sv. Denisa, v kateri so pokopani francoski kralji. Ta cerkev stoji kakor kaka srednjeveška prikazen sredi na novo zgrajenega naselja, ki v nasprotju s katedralo deluje zelo predmestno in proletarsko, taki so tudi njegovi stanovalci. Prav tu so nekaj dni po napadu specialci ubili vodjo petkovega terorističnega akta.

In ne nazadnje: Pariz je rojstno mesto novodobnega terorja. Teror se imenuje najbolj krvavo obdobja francoske revolucije (1793–1794). Takrat giljotine niso mogle sproti posekati vseh glav, nazadnje jo izgubil tudi veliki vodja Terorja, sloviti Robespierre. Francoski 'terreur' izvira iz latinskega 'terror', pomeni pa strah in grozo oziroma vladavino strahu. Po nemško: 'Schreckenssystem'; z njim so Evropo ustrahovali Hitlerjevi Nemci. Takšna obdobja so spoznale vse velike revolucije 20. stoletja, najbolj znana je Stalinova strahovlada v Sovjetski zvezi v tridesetih, pa Maova kulturna revolucija in polja smrti v Kambodži, na katerih so svoje žrtve ustrahovali in pobijali Rdeči Kmeri … Sodobni terorizem je pravnuk očeta Terorja. Naš osrednji slovar razloži, da je terorizem »uporaba velikega nasilja, zlasti proti političnim nasprotnikom, s katerim se hoče doseči, da se kdo boji, da si ne upa ravnati, kot hoče, želi«. Mar niso islamski teroristi tudi v Parizu dosegli prav to?! Da se jih cela Evropa boji, da si mnogi marsikje ne upajo več živeti, kot bi si želeli …

Teror se je torej s pariškim napadom vrnil v svoje rodno mesto. Gre za ustrahovalni akt simbolnega pomena. Zato mora biti take vrste tudi obračun z njim. Neizprosen in do kraja uničujoč. Dokler so islamski teroristi rogovilili po svojih puščavah, so bili daleč. Zdaj so tu, v srcu Evrope, sredi našega skupnega doma.