Do albanskega juga

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 29. julij 2023 / 08:39

Balkanska rajža z avtodomom, od gorenjskega do albanskega juga in nazaj, 14 dni in več kot 3000 kilometrov. Postaje, ki so v spominu najbolj vidne: Jasenovac, Beograd, Vlasinsko in Ohridsko jezero, Gjirokaster, Ulcinj …

Iz Beograda do Ohrida

Iz Beograda sva nadaljevala svojo pot proti jugu. Spotoma sem hotel obiskati kraje, kjer sem bil leta 1979 pri vojakih: Kruševac, Vlasina, Surdulica. Moja vojašnica v Kruševcu je bila v vzhodnem delu mesta ob reki Rasini. Ko sem se pripeljal na »kapijo«, sem videl, da je vse drugače. Varnostnik mi razloži, da je bila tu zgrajena čisto nova »covid bolnica«; moja vojašnica sicer še stoji, povsem prenovljena je del bolnišnice. Večino drugih objektov so podrli. Bližnja reka pa valovi in veter piha in se ne zmenita za tisto, kar stoji. Najin avtodom drvi nadalje mimo Niša proti Skopju, v mestecu Vladičin Han zavije levo do Surdulice in se iz nje vzpne do velikega Vlasinskega jezera, ki leži na višini dobrih 1200 metrov. Ob to jezero so nas še povsem mlade vojake pripeljali sredi februarja 1979 in tu smo »logorovali« in »vežbali« kakih deset dni v sončnem vremenu in hudem mrazu. Baje je imela bolgarska vojska ob bližnji meji manevre in smo morali biti v pripravljenosti. »Ako se slučajno usude i krenu …« Ko smo se mraza že navadili, so se nas usmilili in naselili v prazni vojašnici v Surdulici, kjer smo bili zaprti še dva meseca, v Kruševac smo se vrnili šele za prvi maj. Peljala sva se okoli jezera in iskala kraj našega »logora«, a ga nisem našel. Ko sva v avtodomu tik ob jezeru prespala, sva ugotovila, da je tu tudi poleti hladno. In slej ko prej lepo. Naslednje jutro sva se vrnila na avtocesto proti Skopju, se mimo njega zapeljala v zahodno Makedonijo in po njej do Ohridskega jezera. Tu sva si v avtokampu nedaleč od Ohrida privoščila naslednji daljši postanek. Raziskovalno sva se sprehajala po Ohridu, poiskala ikonično cerkvico sv. Jovan Kaneo, z ladjico sva se zapeljala do slovitega Samostana svetega Nauma, brala in počivala. Turistov je bilo že kar veliko, a skoraj nihče se ni kopal, pa se še midva nisva. Ko sem se naposled le opogumil in šel v vodo, sem ugotovil, da sploh ni tako mrzla …

Albanija razvojno drvi

Osmega dne najinega potovanja sva se odpeljala v Albanijo. Mejo sva prečkala nad Ohridskim jezerom in se spustila v dolino reke Shkumbin in skozi mesto Elbasan do mesta Berat v osrednjem delu države. Albanija je v severnem, vzhodnem in južnem delu zelo gorata. Osrednji in zahodni del države, ki gravitira k Jadranskemu morju, pa je nižinski ali hribovit, gričevje nekoliko spominja na našo Dolenjsko, le da je manj gozdnato in zeleno, kmetijsko pa v glavnem lepo obdelano. Če bi primerjali hiše na srbskem podeželju s tistimi na albanskem, je očitno, da imajo Albanci boljše. Predvsem pa se vsepovsod gradi, Albanija razvojno očitno drvi, na cestah pa ne moreš spregledati, da je najbolj pogosta avtomobilska znamka Mercedes. To so sicer večinoma rabljena vozila, ki jih vozijo iz Nemčije, a mercedesi imajo dolgo življenjsko dobo. Albansko gospodarstvo ne temelji na velikih podjetjih, ampak na družinski ekonomiji in Albanec, ki nase nekaj da, ima svojo »firmo« in se vozi v mercedesu … Zdaj pa naprej po najini poti. Daljši postanek v mestu Berat, čigar slikoviti stari del je pod Unescovo zaščito. Iz Berata do obale in po njej proti jugu, skozi mesto Vlore in čez obalno gorovje do južne riviere, kjer se nastaniva v zalivu Bunec in tu kampirava tri noči. Na vzpetinici tik nad peščeno obalo (skoraj vsa albanska je taka) stoji najin avtodom, midva pa zasedava pod tendo in bereva. In se veliko kopava. Na jugu se vidi bližnji in veliki grški otok Krf. Iz Bunca se zadnji albanski dan zapeljeva še malo proti jugu, a ne čisto do Sarande, albanskega Portoroža; pred njo zavijeva nazaj proti severu in se ustaviva v Unescovem mestu Gjirokaster. Ta je res »zakon«. Staro mestno jedro, grad nad njim, stare hiše, slikovite ulice, ki so hkrati en sam bazar, prijazni ljudje … (To, da je to mesto tudi rojstni kraj Enverja Hodže, albanskega Stalina, ki se ga – in morda tudi svoje drže pod njim – očitno vsi sramujejo, dam v oklepaj.)

Pa še čez pelješki most

Iz Gjirokastra se vrneva v bližino obale in se mimo Drača in Tirane peljeva do Skadarskega jezera, pod njim pa zavijeva levo do Ulcinja, kjer naju preseneti, da so prebivalci po veliki večini Albanci. Tu prespiva in se naslednjega dne ob črnogorski rivieri in mimo Dubrovnika voziva do Pelješca, z njega pa po novem mostu na obalo. Ta most slovenskega arhitekta je res pravi lepotec. Zadnjo noč prespiva na nekem parkirišču v Baški Vodi na makarski rivieri, štirinajstega in zadnjega dne pa se vrneva z albanskega na gorenjski jug. Rajža z avtodomom je uspela, bila je kar naporna, a dinamična in slikovita.