Parna lepotica dobila družbo

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: GG Plus / sreda, 3. februar 2016 / 14:55

Pred dvema tednoma je minilo petdeset let od ukinitve železniške proge Kranj–Tržič. Progo so slovesno odprli daljnega leta 1908, šestega julija. Takrat so s cesarske ceste Kranj–Tržič umaknili poštni voz in tovorni voz parizar.

Na platoju pred železniško postajo v Naklem je občina Naklo postavila originalno restavrirano lokomotivo JŽ 53-019, ki je peljala zadnji vlak iz Tržiča; v lanskem letu pa še lepo restavriran potniški vagon – ravno tako iz te zadnje kompozicije. 

Turisti radi prečkajo cesto in si nasproti Marinška ogledajo razstavljeno parno lepotico, Nakljanci pa naj bi novo pridobitev, vagon, uradno počastili ob letošnjem občinskem prazniku.

Železnica skozi Naklo

Lokomotiva stoji na tem mestu od leta 2008. Takrat so na ta način počastili stoletnico železniške proge Kranj–Naklo–Tržič (1908–1966–2008) in istočasno izdali tudi knjigo Železnica skozi Naklo, pri kateri je sodeloval tudi naš sogovornik, domačin Janez Črnilec, po domače Primožovc.

Danes 63-letni Janez se je z železnico srečal, ko je bil še pastirček, ki je pasel domače krave po ozarah na 'travnčku' in 'pri kozolcu'. Železnica mu je bila vedno blizu, izšolal se je celo za poklic strojevodje, a je vlak vozil le med šolanjem in le tovornega. Kruh si je sicer potem služil kot šofer, skoraj četrt stoletja pa je bil tudi poklicni gasilec.

Nakljanci so v tistih časih 'rasli' z vlakom

Ko je bil Janez star kakih trinajst let, se je z vlakom vozil v šolo pol leta. »Šesti, sedmi in osmi razred smo takrat otroci obiskovali v Dupljah, do petega pa smo hodili v domačo osnovno šolo v Naklem.« Vlak je obratoval vseskozi neprekinjeno, potem pa je takratna vlada SR Slovenije določila, da se proga z 31. decembrom 1965 ukine, a je šolski minister izprosil, da je vlak vozil do zimskih počitnic – do 15. januarja naslednjega leta. »To so bili še časi, ko smo šolo obiskovali tudi ob sobotah. Vlak je vozil petkrat, šestkrat na dan,« se spominja Janez.

Kljub temu da z današnjega stališča Duplje niso daleč od Naklega, se Janez z nasmehom spominja veselih voženj. Otroci so radi kakšno ušpičili. »Pred nadvozom, kjer je danes cesta, je bila klančina, in če je bila prvo uro na sporedu 'šolska', smo takoj kaj pogruntali. Doma smo vzeli takratno milo Zlatorog, z njim namazali tračnice in tako se je vlak vračal po zalet tudi trikrat ...«

Po 15. januarju 1966 pa so začeli z demontažo proge Tržič–Naklo, vlak pa so zamenjali avtobusi ljubljanskega podjetja SAP.

»Prevoz tračnic je prevzel nakljanski furman Stane Poklukar - Robovc, ki je skupaj z ženo Elizabeto v dveh mesecih na tej trasi ročno naložila na velika furmanska dvajsetcolska vozova vse tračnice. Nakladala sta po deset ton, tračnice pa so bile težke po petsto kilogramov in dolge do enajst metrov. Vseh devetsto ton sta prepeljala s konji v Naklo na železniško postajo, potem pa so jih podarili v Bosno. Tako se je končalo 58- letno delovanje železniške proge, do Naklega pa je ostal industrijski tir, ki je v uporabi še danes.«

Železnica je bila kruh

Stane Poklukar je bil takrat star okrog 25 let, žena pa še nekaj let mlajša. »On je bil zadnji pravi, poklicni furman v Naklem,« nadaljuje Janez. »Namreč, železnica je za prebivalce Naklega pomenila kruh, z vlakom pa so povezani tudi furmanski časi.« Janezova mama, na primer, ni hodila v službo, doma so imeli nekaj krav in par dobrih konj. Janez je bil še pobič, star deset let, ko mu je umrl oče. Oba z mamo sta nadaljevala s 'furanjem'.

»Pripeljal je vlak s štirimi, petimi vagoni premoga iz Zagorja. Upokojenci in zadruga so takrat dobivali zanj stranke in tisti, ki smo ga uporabljali, z njim kurili, smo ga razvažali. Dinar od kilograma je bila 'fura'. Naložil si ga tisoč petsto kilogramov in dobil tisoč petsto dinarjev. To je bil dober zaslužek. Spominjam se, da smo ga vozili tudi v Gorenjski tisk, ko je bil še tam, kjer je Globus v Kranju. Zanimivo pa se mi zdi tole: dinar je bila 'fura', dinar je stal premog, kdo je plačal razliko, pa še danes nihče ne ve.«

Pobobna s prsti po mizi, srkne kavo in zaključi: »Najverjetneje država.«