Mesto se umiri, ko vzide sonce

Besedilo: Marija Volčjak
Kategorija: GG Plus / sobota, 3. januar 2009 / 06:00

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (8)

V Mendozo smo prispeli v soboto zvečer in se nastanili v hotelu Purta del Sol, kjer prenočuje večina slovenskih skupin. Stoji v središču mesta in na večerjo smo krenili peš. Matjaž nam je dejal, da je v Mendozi zlahka najti karkoli, restavracija je pet kvader naravnost in dve levo. Vendar smo prvi večer skupaj preizkusili kvadre.

Mesto je zgrajeno zelo praktično, sredi pustinje je prostora pač dovolj. Poleg tega je Mendozo prizadelo nekaj hudih potresov, največkrat omenjajo zadnjega, z leta 1861, ko je umrlo pet tisoč ljudi. Pri obnovi so upoštevali protipotresne napotke in zgradili velike trge in široke ulice s pločniki. Mesto je zasnovano po kvadratih, ki so veliki po sto metrov. Pet kvader naravnost in dve levo torej pomeni petsto metrov naravnost (pet križišč) in dvesto levo (dve križišči). Preprosto, orientacija nam res ni povzročala preglavic. Zaradi kvadratov je mesto precej enolično, kar dolgočasno. Ni namreč ozkih ulic in majhnih trgov, tako značilnih za stara jedra evropskih mest.

V Mendozi smo bili ob koncu tedna in tako doživeli živahen nočni utrip mesta. Sredi oktobra je bilo prijetno toplo, na večerjo smo krenili v kratkih rokavih. Gostinci so postavili mize in stole na široke ulice in trge in kar tekmovali, kdo bo privabil več gostov. Hitro so se polnile, na ulicah je bilo mlado in staro, hrup ni motil nikogar.

Večerja v restavraciji je bila obilna. Zvečer, pa toliko hrane, saj ne bomo mogli spati, so vzdihovale pevke. Nekaterim je kasneje hrup z ulice res odnesel spanec. Mesto je namreč rajalo do jutra. Umirilo se je šele, ko je vzšlo sonce. V nedeljo dopoldne, ko smo se odpravljali v slovenski dom, pa je bilo tako mirno, kot bi izumrlo. Takšen je pač latinskoameriški način življenja. Nihče se kaj prida ne razburja, ljudje so zelo družabni, ob koncu tedna se mladi in stari brezskrbno zabavajo, čeprav mnogi nimajo veliko, saj je revščine več kot pri nas.

Argetinska kuhinja pravzaprav ni nič posebnega. Z izjemo mesne pojedine, ki jo imenujejo asado. To se seveda v prvi vrsti na žaru pečena govedina, dodajo tudi kose drugega mesa ali klobase. Ko ti postrežejo z asadom, kar ne moreš verjeti, kako velik kos mesa se je znašel na krožniku. Priloga je le okras, tudi solata, kruh prav tako ni v navadi. Takrat se vprašaš: samo meso, ali bo šlo?! In gre. Že prvi grižljaji te prepričajo, da je argentinska govedina slastna. Povsem drugačna od naše, ko včasih ne veš, ali ješ meso ali žaganje. Argentina je res pravi raj za mesojedce.

V čem je skrivnost asada? Nekaj seveda prispeva peka na žaru, za katerega uporabljajo trde vrste lesa, ki dajejo mesu poseben priokus. Toda bistvo je argentinska govedina, ki je zares odlična. Pravijo, da ima meso poseben okus, ker se argentinsko govedo za razliko od evropskega hrani samo s sočno travo in ker se veliko giblje. Pravo bio meso torej, o kakršnem pri nas lahko samo še sanjamo.

Tako kot drugi priseljenci so tudi naši rojaki ohranili svojo kuhinjo. V slovenskih domovih, kjer se zbirajo ob koncu tedna, imajo kuhinje in po maši pripravijo pravo nedeljsko kosilo: govejo juho z rezanci, meso, pražen krompir in solato. Tudi po popoldanskih kulturnih prireditvah hrane ne manjka. Vendar se med slovenske jedi le vrivajo argentinske, zlasti tiste seveda, ki so primerne za pogostive. Tako so nam posregli z okusnimi testeninasti žepki, z mesnim ali zelenjavnim nadevom, kar je tipična argentinska jed.