Anton Vovk, prezrt slovenski škof

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / sreda, 3. februar 2016 / 14:23

Ob obletnici zažiga gorenjskega rojaka iz Vrbe škofa Antona Vovka leta 1952 na novomeški železniški postaji je izšla knjiga njegovih misli. Škof Vovk je od leta 1999 dalje kandidat za blaženega.

Ljubljana – Zadnji januarski teden je v Sloveniji teden verskega tiska. V njegov okvir sodi tudi izid knjige misli nekdanjega ljubljanskega nadškofa Antona Vovka z naslovom Dokler Bog hoče, ki jih je zbral in uredil prelat in član stolnega kapitlja ljubljanske nadškofije Anton Slabe. Sto strani obsegajočo knjigo je izdala založba Novi svet, javnosti pa je bila predstavljena v torek v Galeriji Družina v Ljubljani. Knjiga Dokler Bog hoče opominja slovensko cerkveno in laično javnost na obletnico poskusa zažiga škofa Vovka 20. januarja leta 1952 na novomeški železniški postaji, ki je pustil na škofovem zdravju trajne posledice. Izid knjige je tudi del prizadevanj, da bi bil škof Vovk, Prešernov rojak iz Vrbe, čim prej uvrščen med blažene.

»Vovkova osebnost ponuja našemu narodu vrednote, ki jih v današnjem času manjka, pa jih nujno potrebuje,« je o škofu povedal prelat Anton Slabe. »Ko mu je tedanja oblast očitala, da je v službi Vatikana, je odgovarjal, da je ponosen, ker je Slovenec, in še bolj ponosen, ker je Prešernov rojak in duhovnik. Zelo rad je bil med ljudmi, ni pa pustil, da bi bil od ljudi odvisen in da bi kdo poskušal z njim manipulirati,« je o škofovem značaju povedal prelat.

»V čem je spornost Vovkove osebnosti, ki je še vedno deležna ignorance, v čem je težava Antona Vovka, da tava v anonimnosti, da je še vedno prezrt in v javnosti tako rekoč nepoznan? Tudi o obletnicah, povezanih z njegovim življenjem, ni nobene novice,« se je na predstavitvi Slabetove knjige vprašal sodelavec Nadškofijskega arhiva v Ljubljani Blaž Otrin, ki je leta 2003 sodeloval pri pripravi knjige V spomin in opomin, v kateri so objavljeni osebni spomini, ki jih je škof Vovk pisal v letih 1945–1953. Knjiga je doživela štiri ponatise, čeprav je bil njen izid v slovenski javnosti zamolčan. »Gre za enega od najbolj pretresljivih in najbolj zanimivih pričevanj na Slovenskem v 20. stoletju. Zapise smo našli v zapuščini škofa Vovka. Pisal jih je naskrivaj in v več izvodih, ki so bili shranjeni na več lokacijah, ker ga je bilo strah, da bo oblast pisanje odkrila. Najbolj pretresljivi so zapisi o brutalnem nasilju oblasti nad njim in zažigu leta 1952. O tem je obsežno preiskavo izvedla tudi partija, ampak je bilo njeno gradivo uničeno. Ostal je le spisek uničenega gradiva z oznako Novo mesto 1952. Zato so Vovkovi osebni spomini edini verodostojni dokument o tem dogodku.« Blaž Otrin je prepričan, da je bila vzrok za nasilje nad škofom njegova nespornost. Bil je trden in zvest svoji veri. Oblast mu ni mogla očitati nobene izdaje, nobene kolaboracije, nobenega madeža. Bil je velikan Cerkve na Slovenskem, zato pa tudi žrtev svojega uspeha. »Doživljal je brutalne pritiske in krivice. Med vernimi se je utrdilo prepričanje o njegovem mučeništvu. Vendar stalno poudarjanje krivic, ki so se res dogajale, in samopomilovanje katoličanov ni več produktivno. Pri tem se moramo obrniti k škofu Vovku. V njegovih zapisih in pridigah ter v samozavestni in odločni drži ne boste našli nobenega jamranja in opravičevanja, da bi nekaj rad naredil, pa ni mogel, ker ga je oviralo to in to,« je rekel Blaž Otrin.