Komovčev Jože je bil v Normandiji, 2. del

Besedilo: Ivan Nograšek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 25. junij 2023 / 07:28

Tunjiške zgodbe (42)

»Vse ujetnike so odpeljali na zbirno mesto. Tam so nam pobrali še vse, kar se je dalo vzeti. Končno so vse zbrali v pristanišču Diep. Nas so vkrcali na ladje in nas odpeljali v Anglijo. Tam nas je pričakala velika množica ljudi, ki so nam napravili dolg špalir. Zmerjali so nas in pljuvali po nas z obeh strani. Dalje so nas odpeljali na Škotsko v že pripravljeno taborišče. Tam sem srečal Žvabovega Petra, ki pa ga potem nisem videl nikoli več. Začeli so nas razdeljevati. Najprej so ločili oficirje, druge pa po narodnosti. Kmalu so nam ponudili, da gremo v partizane v Slovenijo. Tisti, ki smo se odločili, smo dobili dve angleški uniformi in so nas odpeljali v predmestje Londona. Tam smo zopet začeli vaditi vojaške spretnosti in korakati. Čez štirinajst dni smo se odpeljali v Italijo po najdaljši možni poti. Tri tedne smo se vozili z ladjo in končno pristali v Bariju. Tam so formirali peto prekomorsko brigado. Nastavili so partizanske oficirje, največ iz vrst ranjencev, ki so se tam zdravili. Bilo nas je 3.300 dobro izurjenih in oboroženih borcev. Po nas je prišla ladja Ljubljana in nas odpeljala v Split. Spomnim se, kako so nas v Splitu nadlegovali lačni otroci in prosili za hrano. Ko smo šli h kotlu po obrok, so nam vse kar iz rok pojedli. Medtem so Nemci domov sporočili, da sem med pogrešanimi. Bili so prepričani, da nisem več med živimi. Začeli smo se pomikati po Dalmaciji, kjer je bilo kar toplo vreme. Ko smo prečkali Velebit in prišli v Liko, je bil tam sneg. Prvo smo osvobodili utrjeno mesto Gospić.

Na hitro smo zgradili most čez Kolpo in prišli v Črnomelj, kjer so nas domačini lepo sprejeli. Ko smo se znašli v Kočevskem rogu, smo naleteli ravno na nemško ofenzivo. Nemci so ravno pregnali partizane iz delavnic v starih žagah, ko smo mi z veliko morale napadli z nasprotne strani. Tam sva se za hip srečala s sosedom, ki je ves zbegan pritekel z rolo usnja pod roko ravno proti meni. Niti zavedal se ni, da smo jim prišli na pomoč ravno v pravem času. Zato sva tekla kar vsak v svojo smer. Takrat smo podili Nemce kar daleč.

Bližal se je čas konca vojne, mi pa smo se vedno bolj približevali Ljubljani. Zadnji dan sem bil poleg, ko je nekdo s Šenturške Gore na Orlah izgubil nogo. Končno smo na dan zmage prvi slovesno vkorakali v Ljubljano. Prišli smo vse do Kamnika in se nastanili v barakah pri spodnji železniški postaji, od koder sem za kratek čas smuknil domov. Spotoma sem v Sitarjevi gmajni od veselja izstrelil vso municijo v zrak. Po vrnitvi v enoto smo še dve leti krožili po Sloveniji, od Bohinja pa do Ptuja, kar se je štelo za redno služenje vojaškega roka. Domov so me spustili šele pomladi leta 1947, in to iz Tržiča. Še nekaj časa sem hodil v vojaški obleki, saj druge nisem imel. Tako se je končalo moje petletno vojaško življenje.«