Tavčar nam je še danes zgled
Ob praznovanju Tavčarjevega leta je minulo nedeljo v Sokolskem domu v Gorenji vasi potekala slavnostna akademija z naslovom Slovenci, po Tavčarju se špeglajmo, na kateri so poudarili pomembnost njegovega zgleda tudi za današnjo družbo.
Gorenja vas – Na slavnostni akademiji so se Ivana Tavčarja spomnili ne le kot pisatelja, ampak tudi odvetnika in politika, ki je »s širino svoje osebnosti in strastjo do dela v slovenski kulturi pustil trajen pečat, neizbrisen tudi sto let po njegovi smrti«, kot so poudarili. Tavčar pa je zbrane »nagovoril« tudi skozi svoja literarna dela v uprizoritvi, v kateri so po scenariju in v režiji Andreja Šubica člani Kulturnega društva dr. Ivan Tavčar Poljane odigrali odlomke iz gledaliških predstav Raubarski cesar, Ljubezen nam je vsem v pogubo, Cvetje v jeseni, Medrug Polanci in Visoška kronika. Prek video nagovora je zbrane pozdravila tudi ambasadorska Tavčarjevega leta, igralka Milena Zupančič, ki je obudila spomine na snemanje Cvetja v jeseni v Poljanski dolini pred petdesetimi leti.
Nekaj besed je o Tavčarju najprej spregovoril predsednik državnega sveta Marko Lotrič, ki je poudaril, da ga Tavčarjevo leto z bogatim in raznolikim programom, ki ga spremlja, navdaja z optimizmom. »Hvale vredno je, da se v času hitrih sprememb in bliskovitega tempa življenja znate ustaviti, ozreti v preteklost in iz nje črpati navdih in zglede za sedanjost.« O tem, je dodal, priča tudi sam naslov akademije: Slovenci, po Tavčarju se špeglajmo. Poudaril je, da imamo ogromno razlogov za to, da se zgledujemo po Tavčarju. »Upravičeno se ga spominjamo kot enega najboljših slovenskih pripovednikov 19. stoletja. Nekoliko manj pa je širši javnosti znano, da se je Tavčar posvečal tudi politiki in je bil pomemben akter v prelomnem času razpada Avstro-Ogrske.« Njegova življenjska zgodba, je prepričan Lotrič, nam je lahko v navdih tudi zato, ker se je rodil v kajži, umrl pa v dvorcu. »Njegova življenjska pot otroka kajžarja, ki mu je bil kot najstarejšemu sinu namenjen duhovniški poklic, do študija prava, županovanja Ljubljani in lastnika dvorca na Visokem ni bila enostavna – uči nas o pomenu vztrajnosti in prizadevanja,« je poudaril Lotrič in dodal, da nas obenem uči tudi pomena sodelovanja, združevanja moči in izmenjave mnenj. Zato meni, da se moramo tudi v današnjih časi, ki jih zaznamuje mnogo resnih izzivov, »špeglati« po Tavčarju: se srečevati, iskreno in spoštljivo pogovarjati ter usklajevati rešitve v dobro vseh državljanov.
To, da se moramo zgledovati po Tavčarju, je poudaril tudi osrednji govornik, predstavnik programskega odbora Tavčarjevega leta in Tavčarjev stanovski kolega, odvetnik Peter Čeferin. Osredotočil se je predvsem na Tavčarja kot odvetnika, ob tem pa iskal povezave med Tavčarjevem kot odvetnikom in pisateljem ter odvetnikom in politikom. Odvetniki imajo namreč priložnost opazovati in spoznavati ljudi, je dejal Čeferin, pred njimi se odvijajo resnične drame. Prav zaradi ugleda in vpliva, ki ga je imel Tavčar kot odvetnik, pa je po Čeferinovem mnenju zavzemal tudi najpomembnejše položaje v politiki tistega časa. »Sodobniki so njegovo odvetniško pisarno imenovali trdnjava liberalizma; zavzemal se je za ekonomsko, versko, politično in nazorsko svobodo posameznika,« je spomnil in nadaljeval, da se je zavzemal za temeljne ideje, kot so ustava, liberalna demokracija, svobodne in pravične volitve, svoboda veroizpovedi. Zavzemal se je za enakopravnost vseh ljudi, za enakost pred zakonom in za avtonomijo narodov. »Zato je naslov akademije – Slovenci, po Tavčarju se špeglajmo – še kako ustrezen,« je sklenil.