Nominator

Najprej smo martinovali, se veselili ob mladem vincu, ki naj vino bo, potem smo jih pa izvolili. Vmes pa ustrelili kakega kozla, nekaj za šalo, nekaj pa tistih pravih, za kazen in po zdravi pameti.

Ampak lov, lovstvo in »streljanje kozlov« je resna stvar. V sosednji Avstriji, na Koroškem, so že od daljnega leta 1964 odlično organizirani v Klub prijateljev lova – KPL, ki povezuje lovce obeh narodnosti na Koroškem. Pred dvema letoma so zastavili čezmejni partnerski projekt Interreg III A »Lov-Jagd«, v katerem sodeluje koroška Slovenska gospodarska zveza. V septembru je KLP predal namenu lovsko učno pot na Obirskem pri Železni Kapli, podprto s knjižico s štirijezičnim strokovnim lovskim izrazoslovjem. Dan pred Martinom pa sta Franc Wakounig, vodja projekta pri KPL Celovec in dr. Karl Hren poslovodja Slovenske gospodarske zveze, medse povabila Kranjčana Matjaža Erzarja – Matička, kuharja, lovca in avtorja lani izdane knjige z naslovom Divjačina. Franc Wakounig, znani koroški novinar (Slovenski vestnik, Naš tednik), družbeno zelo angažiran ter velik ljubitelj narave in lova, je v dopoldanskem času povabil na predstavitev knjige v gostišče pod mestno hišo, kjer so predstavili zanimiv projekt. Dr. Karl Hren iz osrednje gospodarske organizacije, ki združuje okrog 100 koroških podjetnikov in gostincev, pa je predstavil velik gospodarsko turistični pomen lova in uporabe divjačine v prehrani. Veterinar Tomaž Pirih, Tržičan z volilno pravico na Bledu, soavtor knjige in lovec v LD Dobrča od leta 1975, pa je spregovoril o vplivu zorenja in pripravi mesa, ravnanju ob odstrelu, zdravstvenih vidikih divjačine z vsebnostjo omega-3 kislin, ter skozi doživetje lova v Kanadi, kjer sta se z »jagrom« Matičkom tudi spoznala, dal besedo avtorju kulinaričnih receptov v izjemno zanimivi knjigi. Matjaž Erzar, ki je zaradi očetovega izročila lovec LD Storžič od leta 1979, kuhar pa dobrih 20 let, je predstavil osnovno knjižno idejo, ki jo je lani izdala LZS v zbirki Kozorog. Pravi, da lovsko-kulinarično zgodbo še nadgrajuje. Častna gostja dopoldanskega dela druženja je bila Mara Pradetto, hčerka Karla Prušnika - Gašperja, znanega načelnika koroških partizanov, lovca in soustanovitelja KLP. V poznopopoldanskih urah je Matiček v vasi Sela pripravil kuharsko delavnico, zvečer pa ob bogatem kulturnem programu še kulinarično doživetje – od muflonove pečenke, terine divjega zajca, gamsovega raguja, jelenovega fileja, do polente in pehtranovega štruklja - ob spremstvu briških vin s kmetije Moro – Jakončič v Vipolžah. Vmes pa smo rekli nekaj »krepkih« o politikih, narodni zavesti in zavednosti, partizanih in tistih, ki so izdajali, in naši osamosvojitvi. In še o čem.

O partizanih in o tistem surovem času, ki se nam vpleta v današnji vsakdanjik, je šel pred dnevi pogovor v Gorenji vasi v galeriji gostitelja Zdravka Krvine. Ne brez vzroka. Predstavili so nam knjigo Novljanovo stoletje, avtorja Lada Ambrožiča, sina znanega slovenskega partizana, generala Novljana, komandanta legendarnega IX. korpusa, vojaške enote, ki je osvobodila Primorsko. Izjemno zanimiv pogovor, celo malce hudomušno, je povezal mag. Viktor Žakelj in spretno izzival mnenja avtorja Lada Ambrožiča, novinarja in urednika na RTV-ju in predsednika ZZB v NOB dr. Janeza Stanovnika, partizansko Tine. Pomenek je šel globoko nazaj v začetek vojne, od krščanskih socialistov in komunistov, zavednih partizanov, do političnih odločitev Edvarda Kardelja. V slogu filozofske distance je Žirovec, filozof in publicist Miha Naglič, razmišljal, poslušaj, prepričujejo prepričane in nasmejal rotarijca Viktorja Žaklja, predsednika Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar, v času prve slovenske vlade je zasedel mesto podpredsednika in bil domala celo življenje blizu visoke politike. Oba z Janezom Stanovnikom sta sedela v kabinetu Franceta Popita, celih sedem let pa je »oče naroda« in prvi predsednik Slovenije spremljal Edvarda Kardelja. Vedno zanimiv, z bistrimi pomisleki je bil tudi tokrat Niko Kavčič, partizan, bankir, že zelo kmalu pa »odpadnik«, je v knjigi spisal uvodno misel ter opisal Novljana, njegovo človeško veličino in bil ob koncu zelo predvidljiv. »Čez 20-30 let, ko bodo brali Edvarda Kardelja z veliko neobremenjene distance, in bodo razumeli politične ukane do Hrvatov in Srbov, bo postal nov slovenski Primož Trubar«. Lahko, da bodo brali tudi Marxa, je razmišljal Janez Stanovnik. Lada Ambrožiča, ki je v svojem TV Intervjuju že gostil predsednika borcev, pa še vedno zanima, zakaj Edvard Kardelj ni maral njegovega očeta, zakaj se je o generalu Novljanu tako razmišljalo in so ga kot generala v letalstvu »odmaknili«, ga nadzorovali in mu grenili življenje še v naš, »slovenski« čas. Zgodba dr. Štefanije Križnar, ki sem jo spoznal prav s pomočjo odličnega Lada Ambrožiča, je prav tako zanimiva. Eden od izdajalcev na Loškem je namreč ovadil očeta Štefanije in še dvanajst bratov in sester. Prav Novljan ga je v Loških hribih rešil in omogočil številni družini, da je lažje preživela težak vojni in povojni čas. Seveda so se Ladu starejšemu po vojni zahvalili, ostalo je 10 otrok, danes je živih še osem. Z možem Ivanom Križnarjem, ki je napisal knjigo 100 let športa v Škofji Loki, sta kupila kar 10 knjig, ki jih je Lado mlajši podpisal, zakonca Križnar pa jih bosta podarila bližnjim, ki poznajo družinsko zgodbo. Tudi zgodba Martina Koširja iz Gorič je zanimiva in dolga. Partizan Martin, po vojni pa vseskozi visoko v okrajni in državni politiki, vse od Gorič do Beograda, je prav na martinovo praznoval zavidljivih 80. let. Še s kančkom vlažnih oči, ganjen ob podpisani knjigi, mu je čestital dr. Ivan Kristan, prvi predsednik DS in sodnik ustavnega sodišča, ki prav tako veliko ve o časih, ki so za vekomaj zaznamovali našo zgodovino. Tudi Martin Košir je bil lovec. Bil. Zaradi pomanjkanja lovskega tovarištva je pred tremi leti puško postavil v omaro. A ostal je Martin, sveti praznik, ko gre mošt v vino in si nazdravijo prijatelji. Tudi letos je bilo veselo v Goriških Brdih. Kranjčan Zdenko Renko, pomočnik ravnatelja Policijske akademije, včasih pa šef inšpekcijskih služb za Gorenjsko, je zagotovo najbolj vešč rezalec pršuta med policaji in »najboljši« policaj na martinovo v Brdih. Svoj pršutni nož mu je zaupal gostitelj Zlatko Mavrič iz turistične kmetije Belica v Medani, kjer na žalost praznika na trgu, za cerkvijo ni več. A je bilo prav tako lepo. Tudi v zapeljivi vasici Šmartno, natanko 4 in pol kilometra iz Medane, kjer so nas gostili številni vinarji ob prijaznem kulturnem programu, ob vonju kostanja in večernem, mavrično obarvanem zahodu, ko se je videlo proti Vidmu, če ne celo do Grenobla. Robert Erzetič, sadjar in vinar iz kmetije Bonov s Plešivega, je bil le eden od ekipe vinarjev, ki so dali okušat vinsko slast. Če so nekateri še razmišljali o volitvah, so si sami krivi. Kranjčanki Andreji Ravnikar, okrožni sodnici kazenskega prava, se je nasmejalo, pa čeprav so ji moža Aleksandra politični modreci želeli »nategnit«. Pa so ustrelili svojega kozla. Zanimivo, kaj.