Ključ do vsega je v odnosih

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 4. april 2023 / 08:50

Pred dobrim tednom smo v Občinski knjižnici Jesenice prisluhnili pogovornemu večeru s pisateljem Miho Mazzinijem. Zaprisežena knjigoljubka Monika Sušanj je na Jesenicah rojenemu pisatelju, kolumnistu, scenaristu in režiserju postavila vrsto zanimivih vprašanj na temo njegovega zadnjega romana Osebno.

Ne vem prav dobro, ali v knjižnicah obstaja polica »uspešnice«. Najbrž ne bi imela velikega smisla. Za knjige, ki se veliko berejo, običajno veljajo čakalne vrste in bi torej polica bila prej kot ne prazna. Roman Osebno Mihe Mazzinija je od svojega izida konec lanskega poletja na bralnih lestvicah med najbolj branimi knjigami. »Mazzinijev najbolj oseben roman doslej,« je v recenziji zapisal založnik Samo Rugelj. »To je brutalno iskrena pripoved odraslega moškega, v Sloveniji enega bolj znanih pisateljev in scenaristov, ki nedvomno preseneti s svojo osebno izpovedjo, saj jo pred bralcem razgrinja na lahkoten način, tudi zabaven, čeprav je dogajanje močno tragično, dejansko na trenutke že kruto boleče.«

Kot v založbi Goga, kjer je roman izšel, zapišejo, knjiga ne bo priporočala čudežnih receptov, od hoje po Caminu in žerjavici, rituala ajavaske, odkrivanja prejšnjih življenj, šamanizma, feng shuija do desetdnevnega klečanja pri budistih – četudi je Miha vse to med pisanjem te knjige poskusil in opisal. Da gre predvsem za knjigo o odnosih. O razumevanju, poslušanju in pogovarjanju.

Iz pasive v aktivo

Tudi o svojem otroštvu in mladih letih, ki jih je preživel na Jesenicah, o svojih odnosih z ženskami, propadlih ljubeznih, stiskah moškega v njegovih letih v osebnoizpovednem romanu piše Mazzini. Osrednji prostor v Občinski knjižnici Jesenice je bil poln do zadnjega sedeža in – lahko bi rekli – predvprašanje, ki ga je zaprisežena bralka Monika Sušanj namenila sogovorniku, je bilo: »Se pogosto vračate na Jesenice?« Da bolj poredko, je priznal pisatelj, saj na Jesenicah nima več bližnjih sorodnikov.

V romanu Osebno beremo, da je preizkusil številne metode poglabljanja vase. »V knjižnicah imate kup knjig s čudežnimi metodami tipa 'eno leto do boljšega sebe'; pa mesec in zdaj že 'pet minut do boljšega sebe'. To v resnici ne deluje,« je v zanj značilnem slogu duhovit Mazzini. »Bil sem v zelo slabi koži in vsak znanec mi je rekel, kako sem slabo videti. Seveda so mi tudi vsi ponujali nasvete. Dajati nasvete drugim je najlepše – nič ne stane, če deluje, smo zmagali, če ne deluje, bomo svetovali kaj drugega. Predvsem sem se moral iz pasivne postaviti v aktivno pozicijo. Pojdi hodit po Caminu, po žerjavici, nekaj dni klečat k budistom … Nekatere tovrstne izkušnje sem si zapisal, druge zavrgel, a so se nekako prikradle nazaj. Nazadnje sem si dejal, kaj pa, če bi vse to naredil, saj mi je bilo kot pisatelju jasno, da bom potem tudi napisal knjigo.« Hkrati pa je poudaril, da gre predvsem za knjigo o človekovih medsebojnih odnosih, ki so v Sloveniji prislovično slabi. Poglejmo samo razne komentarje na spletnih straneh.

Da se lahko vse uresniči, je utopija

Voditeljico pogovora je presenetilo, da je šel hodit po Caminu. Mazzini je povedal, da se v običajnem letu skoraj milijon ljudi iz različnih smeri odpravi na to pot. Ko je v času epidemije hodil po tej poti, je bila ta precej prazna; da je bil dneve in dneve sam, vse je bilo zaprto. »Bilo je fenomenalno, srečal sem nekaj ljudi, ki so hodili. Pokimali smo si in šli naprej. Sem pa tudi dva dneva hodil z nekom, ki je bil vseskozi na videoklicu, kar ni zdržal samote. Da se ti zmeša.«

Bi kdaj pot ponovil? Miha Mazzini je prepričan, da bi tako, kot je bila, še kdaj ponovil, zagotovo pa ga ne mika iti v gnečo, ki je po epidemiji tam spet običajna. »Od vsake preizkušnje sem nekaj odnesel. Tudi ritual z ajavasko je bil zame izkušnja. Gre za ritual nekega očiščenja, s katerim obudite dobre spomine in na stvari začnete gledati nekoliko drugače. Pod vodstvom šamana popijete napitek, ki se mu reče ajavaska, kar sicer povzroča tudi bruhanje in drisko, a se tudi na neki način očistite.«

»Ko danes pogledamo lestvico najbolj prodajanih knjig v Sloveniji, je na njej tudi vaša. Po drugi strani pa najdemo ogromno knjig za samopomoč, ki nas prepričujejo, da smo odgovorni za vse, kar se nam v življenju dogaja. Napisali ste, da to ni ena tistih knjig, ki bo lagala, da zmoreš vse sam, da si lahko zaželiš karkoli in vesolje ti bo izpolnilo sanje,« Monika Sušanj vpraša sogovornika, on pa ugotavlja: »Tu so nas sistemsko prinesli naokoli. Dejansko verjamemo, da je vse v naši moči. Če mi verjamemo, da bomo z močjo svojega uma in željo vse uresničili, je to utopija. Najbolj prodajana knjiga v Sloveniji že desetletja je Afirmacije Louise Hay. Imate takega in takega raka, si zaželite, da ga nimate več – in ga ni več. Ta knjiga je verjetno pobila več ljudi kot druga svetovna vojna. Moja knjiga je za mesec, dva Louise Hay malo porinila dol, to moram priznati, ampak njena knjiga vam prodaja laž. Seveda je pomembno pozitivno razmišljanje, afirmacija in vse to, ampak ne v tem smislu, da ponavljaš pred ogledalom, da si lep, in postaneš lep, ali pa bogat sem, bogat sem – in obogatiš. Bog pomagaj, no.«

Ob tem poudarja, da je edini način, kako kot posamezniki in družba lahko obstajamo, prav v odnosih. »Lahko greš za deset let živet v Nepal k budistom v votlino. Srečal sem nekoga, ki je bil tam, ko pa se je odpravil nazaj domov, se je v Delhiju sprl s taksistom, ker ga je ta hotel ogoljufati. Lahko doživiš razsvetljenje, imaš pa težavo v odnosih. Največji dosežek je, da se v takem primeru povsem ne razjeziš, ampak ostaneš vljuden in ne postaneš popadljiv. Zelo težko je biti kultivirano jezen in razdražen.«

O bolečini odhodov

»Ena taka 'magdalenica' v knjigi pa je šesti razhod s partnerico Lenko iz Bratislave. Koliko je avtobiografskega v osebah v knjigi, mama in nona nista izmišljeni ...« sprašuje voditeljica, pisatelj pa odgovarja: »Pazil sem na to, da se ne bi kdo prepoznal in do sedaj je to šlo kar v redu skozi.« Gospa iz občinstva omenja imena Daša, Sara, Diva … Te so se zagotovo prepoznale, Miha pa ob smehu občinstva doda: »Vse po vrsti me vabijo na zastrupljene koktajle.«

»Vsa ta zapuščanja … Šokiran sem bil nad seboj, zakaj jaz vse to gledam. Hkrati pa je bilo jasno, da je ta bolečina tako huda … Pravzaprav to ni bila le bolečina odhoda te ženske, ampak še nekega drugega odhoda. To je odhod, ki ga objokujem, a nima zveze s sedanjostjo. Sem pa opazil, da sta bila bolečina odhoda in strah pred izgubo absolutno premočna za to, kar se je dogajalo. Nekje mora nekaj biti v preteklosti ... In potem sem upal, da bodo neke metode pomagale. Največ sem pričakoval od desetdnevne meditacije.«

Na vprašanje, ali je pisanje dodatna terapija, neke vrste dodatna metoda k meditaciji, Caminu, Miha Mazzini odgovarja: »Odvisno, kaj pišeš. Če sva midva pri dnevniku – če se vi slabo počutite in potem cel dan pišeta, kako se slabo počutite, potem bo konec dneva še slabše. Naj ostanem pri pisanju dnevnika. Načeloma je fino, da si pri dogodkih, ki vas iztirijo, zabeležite okoliščine – to pomaga. Mene je pisanje postavilo iz pasivne v aktivno pozicijo. O vsem tem je treba napisati knjigo – na delo torej. »Kaj je vam ta čas dal, če potegneva črto pod vse te metode in spoznanja?« Pisatelj najprej reče, da seveda novo knjigo. »Poskusil sem stvari, za katere nisem nikoli mislil, da jih bom, spoznal sem nekaj zanimivih ljudi. Saj pravim, če se iz pasivne pozicije premaknete v aktivno, tudi življenje postane tako.«

Branje zahteva pozornost

Na vprašanje, kakšna je prihodnost slovenske knjige, ali dovolj beremo slovenske avtorje in ali ti lahko živijo od pisanja, pa gost v jeseniški knjižnici potrdi, da se samo od pisateljevanja ne da živeti. Da je zelo pomembna dobrina, s katero ljudje razpolagamo, pozornost. »Beremo, da gledanje televizije raste, uporaba interneta prav tako, še posebno socialnih omrežij, vse raste … Edino branje knjig pada. Zakaj? Razlog je enostaven, pridete domov, prižgete radio, televizijo, odprete internet in vse deluje, odprta knjiga pa nima učinka, če je ne vzamemo v roke. Knjiga zahteva našo pozornost in to je največji hendikep zanjo. Ampak v možganih imamo dva sistema, eden je za kratkoročno pozornost in ga moramo hraniti s Twitterjem, Facebookom …, drugi pa je za dolgoročno pozornost, da nekaj zdržema delamo nekaj ur – in knjiga je idealna za to. Na to ravnotežje moramo paziti v življenju, da nahranimo oba sistema, za kratkoročno in dolgoročno pozornost.«

Miha Mazzini je govoril še o marsičem v povezavi z njegovim romanom Osebno, o raziskovanju pomenov iz lastne preteklosti, pisanju, ustvarjalnosti, umetni inteligenci. V Občinski knjižnici Jesenice vedno izveste več, 19. aprila bo gostja Monike Sušanj avtorica kriminalk Rdeča kapica in Beli Volk Irena Svetek.