Tri dimenzije šenčurskega oltarja

Oltar v farni cerkvi sv. Jurija v Šenčurju je po 139 letih v teh dneh znova zasijal v svoji prvotni podobi. Nanj je vrnjen kip sv. Jurija na konju, ob novoodkriti stenski poslikavi v ozadju in celoviti prenovi ter rekonstrukciji pa velja za enega najpomembnejših in najlepših baročnih oltarjev v Sloveniji. Vzorčni primer sodelovanja stroke, lokalne skupnosti in države.

V župni cerkvi v Šenčurju so v soboto ob prazniku farnega žegnanja svečano blagoslovili restavrirani glavni oltar sv. Jurija, mašo v ta namen pa je daroval ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore. Dan pred tem so na istem mestu predstavili obsežen konservatorsko-restavratorski projekt obnove oltarja in novo odkrito stensko poslikavo v prezbiteriju cerkve. Osrednji akterji in sodelavci pri prenovi oltarja, ki je od ideje do zaključnih del pred dnevi trajala skoraj dve leti, so predstavili, za kako zahteven in hkrati pomemben poseg je pravzaprav šlo. Lahko dodamo, da v precej vznesenem vzdušju, saj je vse vpletene v projekt tako s področja stroke kot lokalne skupnosti in ne nazadnje naročnika prevevalo zadovoljstvo, pa tudi ponos po opravljenem delu. Upravičeno.

»Pred začetkom prenove smo bili pred velikim izzivom, podoba oltarja je bila namreč iz 19. stoletja, vedeli pa smo, da je bil ta v osnovi baročen. Nismo pa vedeli, do kakšne mere je bil barok ohranjen. Preliminarne raziskave so pokazale močne komponente baroka, zato se je komisija odločila, da je oltar vredno prezentirati v njegovi prvotni podobi. Predvideno je bilo tudi, da se kip sv. Jurija na konju, dotlej umeščen na fasado nad vhodom v cerkev, vrne v glavno nišo oltarja,« je povedal Matevž Remškar, odgovorni konservator iz kranjske območne enote ZVKD, ki je ob tem še posebej poudaril, da je šlo v projektu na področju stroke za zgledno sodelovanje Restavratorstva Kavčič in Restavratorskega centra ZVKDS v Ljubljani, torej zasebnega in javnega sektorja. O uspešni zgodbi dodatno govorita še novoodkrita stenska poslikava Franca Jelovška in skrivni podpis Petra Janežiča, ki je soustvarjal podobo oltarja, namreč dveh pomembnih baročnih slikarjev.

Vrnitev kipa sv. Jurija na konju

Vrnimo se nekoliko v preteklost. Šenčur se v pisnih virih prvič omenja pred osemsto leti, župna cerkev, posvečena sv. Juriju, pa leta 1238 v ustanovni listini velesovskega samostana, ko je bila šenčurska fara še združena z njim. Ni pa nemogoče, da je tu stala cerkev ali vsaj kapela že v 8. stoletju. Sedanja večja cerkev je bila zgrajena leta 1760, potem ko so prejšnjo porušili, in bila naslednje leto tudi posvečena. Torej je pred več kot 250 leti cerkev dobila tudi oltar, ki sodi v obdobje poznega baroka.

»Oltar ima tako zame osebno kot za Šenčurjane zanimivo zgodbo. Leta 1883 so nekateri očitno menili, da konj ne sodi v oltar, in so kljub vsej slabi volji Šenčurjanov sv. Jurija na konju umaknili v nišo nad glavnim cerkvenim vhodom. S to prenovo oltarja se torej po 139 letih Jurij na konju spet vrača na svoje mesto, na svoj tron. Vesel sem tega premika tudi v oziru, da se vračamo k našim koreninam in ima oltar spet prvotno podobo,« osrednjo spodbudo za prenovo oltarja pojasnjuje šenčurski župnik Urban Kokalj.

Da je bila kiparska produkcija v drugi polovici 18. stoletja, torej v času, ko je nastal tudi šenčurski glavni oltar, zelo velika, poudarja Remškar, iz pisnih virov pa izvemo, da se je marsikateri baročni oltar moral umakniti novejšemu, posebno tam, kjer so bile podobarske delavnice v drugi polovici 19. stoletja tako močne, da so njihove kapacitete glede na potrebe pri obnavljanju cerkvene opreme predstavljale presežek. »Tako je delavnica Šubicev proti koncu 19. stoletja predelala tudi šenčurski oltar. Do kakšne mere vse do leta 2021 še nismo vedeli. Po opravljenih preliminarnih raziskavah se je deloma pokazala baročna barvna plast in po več sestajanjih strokovne komisije je bila glede na znana dejstva in ne nazadnje tudi željo naročnika, da se baročna podoba sv. Jurija konjenika s fasade premakne nazaj na izvorno mesto, sprejeta odločitev, da poskušamo oltarju vrniti njegovo baročno podobo,« poudarja Remškar. Kar se je pokazalo za pravo potezo. »Da je bila odločitev pravilna, čeprav – roko na srce – kar drzna, se je izkazalo kmalu po nadaljevanju del, saj so restavratorji pri demontaži figur iz osrednje niše odkrili, da je stena za oltarjem v celoti poslikana.« To je bilo veliko presenečenje za vse sodelujoče v projektu prenove oltarja.

Za oltarjem še Jelovškova poslikava

»Odkritje stenskih poslikav je v današnjem času redkost; ko so to baročne poslikave, je odkritje izjemno. Da gre za Jelovškove poslikave v cerkvi sv. Jurija v Šenčurju, pa je bilo za vse nas veliko presenečenje. Za umetnostne zgodovinarje, konservatorje, restavratorje, verjamem pa, da tudi za tukajšnjega župnika in farane,« je ob odkritju poslikave navdušena Anita Kavčič Klančar vodja oddelka za stensko slikarstvo v Restavratorskem centru ZVKDS, in dodala, da se velikokrat odločijo, da fresk ne odkrijejo, tokrat pa so se odločili za njeno restavriranje, saj je šlo za dopolnitev baročne zgodbe oltarja.

Novoodkrita poslikava je tako kot druge v prezbiteriju, ki so bile vidne že doslej, delo enega vodilnih baročnih slikarjev Franca Jelovška, kipe za oltar lahko pripišemo Valentinu Vrbniku iz Kranja in Jerneju Fleischakerju iz Ljubljane, na novo pa so – tudi z njegovim podpisom na enem od zidov – odkrili avtorja pozlate in polikromiranja Petra Janežiča iz Komende. Za konservatorsko-restavratorske posege, ki so bili narejeni na oltarni arhitekturi, so večinoma poskrbeli v Restavratorstvu Kavčič. Oltar so prenavljali dobro leto, zahtevne posege, od demontaže kipov do njihove restavracije, pa je predstavila Fani Oražem Kavčič.

Stroka, država in farani strnili moči

Kot je poudaril župnik Urban Kokalj, je z novo podobo oltarja, predvsem pa z usklajenim sodelovanjem med župnijo, občino in restavratorsko stroko, zelo zadovoljen. »O zahtevnosti projekta ne nazadnje govorijo tudi stroški. Investicija nas je stala 235.500 evrov, od tega je občina prispevala 78.500 evrov, 40.000 evrov je primaknilo ministrstvo za kulturo, največji delež pa so s svojimi darovi prispevali farani, sicer pa zbiranje sredstev še poteka,« je z opravljenim delom zadovoljen župnik, njegov ponos pa deli tudi šenčurski župan Ciril Kozjek: »Ko je stekla beseda o obnovi oltarja v naši farni cerkvi, smo bili zelo veseli in ponosni, da v lokalni skupnosti lahko stopimo na isti voz z ministrstvom za kulturo. Lahko potrdim, da v občinskem svetu ni bilo nobenih pomislekov o tem, da bo občina po svojih močeh sofinancirala obnovo. Svetniki so odločitev soglasno podprli.«

Po rodu domačinka Damjana Pečnik, ki na ZVKDS vodi oddelek za razvoj, je v duhovitem tonu dodala, da so očitno že v baroku vedeli, kakšni bodo trendi tristo let kasneje, in so ustvarili oltar v treh dimenzijah. Te so zdaj ponovno na ogled. »Kulturna dediščina nas določa, zaznamuje in nam daje usmeritev v prihodnje, prav prenova oltarja sv. Jurija pa je lep dokaz, da lahko v tem različni deležniki – tako lokalna skupnost kot država, predvsem pa stroka – strnejo moči. To od nas pričakujejo tudi naši zanamci,« je dogodek strnila Damjana Pečnik.