Huda vojna leta, 13. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 12. september 2022 / 10:47

Bili so to ravno dnevi velikega tedna. Vojaki so doživljali večidel prav strogi, dasi ne ravno prostovoljni post. Skrajno utrujeni smo končno vendar dospeli do cilja. Visoko, nekje v bližini Snežnika, smo si napravili taborišče. Zakopali smo se v skoro dva metra visok sneg. Smrekove veje so nam bile ležišče, s šotorskimi platni smo si napravili streho. Vesel, ker nisem bil odrejen na stražo, sem kljub mrazu in trdnemu ležišču hitro zaspal. Vso noč me nihče ni budil. Drugi dan smo v dalji slišali močne eksplozije. Povedali so nam, da je to nekje v smeri Rakeka. To da je topovsko streljanje. Čeprav je bilo zelo daleč, nas je vse prepričalo, da gre še kako zares … Dva ali tri dni smo ostali na položaju. Iz taborišča so odhajale patrulje na smučeh, v bližini so bile postavljene straže. Pa se ni zgodilo nič posebnega. Nobenega srečanja z Italijani, ki najbrž sploh niso silili v sneg. Saj so pač dobro vedeli, kako se bo ta vojna razvijala, posebno še na hrvaških mejah … V teh dneh smo le enkrat ali dvakrat dobili toplo hrano. Še tisto pa so morali skoro na pol pota iti iskat vojaki. Komaj se je na Veliko noč začelo svitati, je prišel ukaz taborišče podreti. Z vso naglico smo to naredili, potem pa takoj krenili proti dolini. Vojakom so povedali samo to, da gremo nazaj v Gerovo. Navzdol je šlo hitreje, še posebno ker smo šli proč od »fronte«. Tako smo kar kmalu v dalji globoko pod seboj zagledali kasarno. Slednjič smo prišli spet »domov«. Kasarna, ki je do pred dnevi bila naš lepo urejeni dom, pa je zdaj kazala tako žalostno podobo. Vse, kar se je dalo odnesti, so ljudje izropali in odnesli ali odpeljali. Celo okna, vrata, omare in podobno je izginilo. Tudi naši kovčki so bili večidel na silo odprti. Seveda pa nihče pri odhodu v njih ni pustil česa vrednega. Še po tem, ko smo se vrnili, smo lahko videli, kako so celo ženske in otroci odnašali vse, kar je bilo kaj vrednega. Če je bila npr. vreča moke pretežka, jo je novi lastnik polovico stresel na tla, da je mogel preostalo polovico odnesti. Nikogar ni bilo, ki bi ljudi pri tem delu oviral … Ob vrnitvi sem bil v bližini komandirja Rupnika. Ne vem sicer, ali je že vedel za usodo Jugoslavije, za ustanovitev NDH in za druga dogajanja v zadnjih dneh, toda ko je videl, kaj se dogaja v kasarni, se je pred vsemi razjokal kot otrok. Iz njegovih ust sem slišal povelje, da je vojne konec in da lahko gremo domov. Ko sem pomislil na njegove besede na tem mestu, ko smo pred dnevi odhajali na mejo – sem tem zadnjim komaj mogel verjeti … Razen starešin smo v tej četi bili skoro sami Slovenci. Kaj sedaj, kako priti čim prej domov, to nam je bila prva skrb. Ko smo tako razmišljali, je med nas stopil komandir Rupnik, rekoč: »Kar nas je Slovencev, je najbolje, da gremo skupaj naravnost proti Sloveniji.« To je bilo prvo, kar smo od tega Slovenca slišali govoriti v slovenskem jeziku. Nihče mu ni ničesar odgovoril. Ne vem, kako si je razlagal naš spontani molk, toda odšel je od nas in nikoli več ga nisem videl. Brž smo se sporazumeli, da je najbolje, če se odpravimo na pot sami, brez kakega starešine. Vse, razen obleke smo odvrgli in se takoj odpravili na pot. V zavesti, da gremo domov, nismo čutili niti utrujenosti. Komaj smo se zavedali, kako dolga in tvegana pot je pred nami. Po najkrajši poti smo krenili v smer proti Kočevju. Nekje pri Čabru smo prešli Kolpo in že smo bili v Sloveniji. Šele tu smo zvedeli, da je Jugoslavija razdeljena, da je ustanovljena NDH. Kaj več tudi ti ljudje niso vedeli. Vse, kar so nam mogli pomagati, so bili nasveti, kje in kako naj hodimo, da pridemo čim prej v Kočevje. Ponekod so nam postregli tudi s kosom kruha ali celo velikonočne potice. Hodili smo skozi mnoge vasi, katerih imen si nisem zapomnil. Na vsej poti nas je od blizu in daleč spremljalo slovesno zvonjenje, saj je bila ravno velikonočna nedelja. Pa je v nas in okrog nas bilo razpoloženje tako malo podobno veseli Aleluji … Iz slehernega obraza je bilo mogoče razbrati negotovost in skrb pred vsem, kar je ali še bo prišlo nad nas. Proti večeru smo že zelo trudni prišli v Kočevje. Sprva ni bilo opaziti nič posebnega. Komaj pa smo prešli prve hiše, smo opazili velike rdeče zastave s kljukastim križem. Težko je opisati občutke, ki so nas ob tem navdali. Samo negotovi pogledi so govorili, usta pa so ostala nema. Le toliko smo se sporazumeli, da nazaj ne moremo, saj gremo domov.