Kdo bo filmski junak in kdo goljuf?

V Slovenskem mladinskem gledališču so pred kratkim uprizorili zanimivo gledališko predstavo z naslovom Rokova modrina. Režiser Matjaž Pograjc se je v njej lotil zgodbe slavnega in žal že pokojnega slovenskega smučarja Roka Petrovića, ki je umrl med potapljanjem v Dalmaciji. Gledališče je seveda fikcija, ampak v predstavi brez najmanjših problemov prepoznamo osrednje like tistih časov slovenske smučarije in nekateri med njimi niso prikazani ravno v lepi luči. Eden od komentarjev po predstavi je bil, da predstave ne bi bilo mogoče narediti v času, ko je bil Rokov oče Krešo še živ. Mama, ki se je udeležila premiere, je bila menda s predstavo zelo zadovoljna.

Gledališče ima pred filmom to prednost, da je vedno fikcija. Tudi če gre za predstavo o Roku Petroviću. Pri filmu pa je malce drugače. Tam obstaja področje, ki se mu reče »dokumentarni film«. V njem gledalci spremljamo konkretne osebe in resnične dogodke. Ampak, ker gre za film, se pravi za medij, je mogoča tudi manipulacija. Vse je pač odvisno od režiserja in njegove simpatije do glavnega junaka. Ne smemo pozabiti, da režiser tudi ob režiranju dokumentarnega filma ostaja umetnik, in umetnike zanimajo predvsem ekscesne življenjske situacije. Film o običajnem državljanu, ki v službi vsak dan opravlja enako osemurno monotono delo, ne bi imel veliko gledalcev. Za dober dokumentarec je potreben problematičen lik in tega so se brez dvoma zavedali tudi pri produkcijski hiši Arsmedia, v kateri snemajo dokumentarec z naslovom Do vrha in nazaj. Glavni igralec v njem je nekdanji direktor Merkurja Bine Kordež.

Z njegovo burno zgodovino je vsekakor mogoče posneti gledljiv in predvsem polemičen film, kar je pri umetnosti še posebej pomembno. Nedavno je Tomaž Pandur v SNG Drami, ko so predstavljali uspešno gostovanje njegovega Fausta v Mehiki, dejal, kako ni važno, če so vam njegove predstave všeč ali ne. Pomembno je le to, ali se vas dotaknejo. Umetnost se te lahko dotakne v pozitivnem, a tudi negativnem smislu. Režiserji imajo radi oboje. Najhujša kazen zanje je, če gre izdelek kar tako mimo, brez kritik, polemik, hvaljenja in graje.

Za film o Binetu Kordežu že zdaj lahko rečemo, da se bo dotaknil vseh nas. Navsezadnje gre za eno prvih obsodb tajkunstva, ki je nato padla zaradi postopkovnih napak. Kordež je bil vmes zapornik, o njem ugledni ekonomist Jože Mencinger pravi, da je bil le žrtveno jagnje, upniki, ki so morali zaradi prisilne poravnave Merkurju odpisovati dolgove, pa so besni nanj.

Kordež se zagovarja, da so krive banke, ker so mu dale denar, čeprav so vedele, da ga ne bo mogel vrniti. Pri Arsmedii pravijo, da ga s filmom niso hoteli prikazati kot heroja, ampak le opozoriti na slab bančni in finančni sistem. Me prav zanima, če bo potem v filmu prikazan tudi kdo od številnih običajnih posojilojemalcev, ki mu je banka v primerjavi s Kordežem odobrila veliko manjše posojilo, a pri tem zahtevala bistveno močnejše garancije od Kordeževih. Zdaj pa mora ob svojem posojilu plačevati tudi Kordeževe grehe.