Človek v vesolju

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 14. november 2015 / 07:37

Znanstveniki so izračunali, da naj bi v celotni človeški zgodovini na zemlji živelo že 108 milijard ljudi. To je seveda le ocena, povsem natančno pa vemo za število ljudi, ki so doslej odpotovali v vesolje. Teh je natanko 551.

Pogled na Zemljo res veličasten

Samo 551 ljudi je torej doslej imelo to čast, da so odleteli stran od teh zemeljskih reči in od medijev, ki nas vsak dan zasipajo s poročili o dogodkih, med katerimi izbirajo predvsem nesrečne in senzacionalne, redko pa navadne in posrečene, čeprav tudi teh ne manjka. O tem, kako je v vesolju, nam spregovori Kanadčan Chris Hadfield, ki je že trikrat poletel v vesolje, nazadnje leta 2012. Ko je bival na Mednarodni vesoljski postaji, je sončni vzhod dočakal vsako poldrugo uro. »Svet obkrožimo v 92 minutah. Imamo več sončnega sija, kot si lahko predstavljate, saj med nami in Soncem ni ničesar. To je najbolj svetlo in vroče Sonce, ki sem ga videl v življenju. V 92 minutah lahko vidiš cel planet. Vsak dan 16-krat obkrožiš Zemljo, ta se ves čas premika pod nami. Vsak trenutek vidiš drug del sveta. To je res neverjetno bogata izkušnja. Na vesoljski postaji so okna, in čeprav smo ves čas res zelo zaposleni z izvajanjem poskusov in upravljanjem postaje, si vzamemo čas za pogled na Zemljo. Pogled je res ves čas veličasten in očarljiv.« Kaj vse mora človek obvladovati, da lahko postane astronavt in nato dejansko doživi ta pogled iz vesolja. »Najpomembnejši je mentalni dejavnik. Moraš poznati in razumeti res veliko različnih stvari. Ko zapustiš Zemljo, namreč nimaš nikogar, da bi ga to vprašal. Posadka mora tako vedeti in razumeti prav vse, od navigacije vesoljske ladje, vseh poskusov, ki jih izvajamo, pa do tega, da drug na drugem izvajamo operativne posege ali popravljamo stvari, ko se odpravimo iz vesoljske ladje. Moral sem se naučiti rusko, če sem sploh hotel postati kandidat za polet v vesolje. Gre za preplet znanja, poznavanja tehnologije in psihične trdnosti. Hkrati pa moraš biti čim bolj zdrav. Povprečna starost astronavtov na začetku kariere je 35 let, v vesolje pa potem letijo ljudje, ki so stari nekje med 45 in 55 leti.« Kaj pa je najbolj pomembno, ko si enkrat v orbiti? »Pripravljal sem se na tisoč in tisoč nepričakovanih scenarijev. To je pač poklic astronavtov, saj si vedno zamislimo neuspeh. Zamislimo si vse stvari, ki gredo lahko narobe. Potem pa se skušamo znajti v nastalem položaju in ugotavljamo, česa še ne znamo. Nato gremo v simulator in vadimo. Potem se skušamo povezati z Zemljo, da lahko z nami sodelujejo Houston ali Rusi. Sledi neprestano ponavljanje, dokler ne ugotoviš, da znaš ukrepati, če bi se tak nepričakovan scenarij v resnici zgodil! Potem sledi naslednji problem in naslednji problem … Desetletja svojega življenja se ukvarjaš s temi problemi, da potem laže ukrepaš v vesolju, če te zadene majhen košček asteroida, če zboliš ali ladja začne izgubljati gorivo. Skratka, preverjamo vse, kar bi lahko šlo narobe. To je edini način, da lahko varno letimo v orbiti.« In kateri bodo naslednji koraki človeka v Vesolju? »Preden bomo šli na Mars, bomo morali izumiti še nekaj stvari. A težko je napovedovati, kdaj natančno bomo izumili vse potrebne stvari. Zato res ne vem, kdaj bomo prišli na Mars, a sčasoma nam bo to uspelo. Nikamor se nam ne mudi, saj nimamo nobenega skrajnega roka. Gre za naravno nadaljevanje raziskovanj naše vrste, ki traja že 10.000 let ... Ah kje, 50.000 let! Moramo izkoristiti najboljše, kar nam ponuja tehnologija, in s tem odkriti, kaj nas čaka za naslednjim ovinkom, oziroma konkretno, kaj je nad atmosfero. V vesolju smo komaj dobrih 50 let, kar res ni dolga doba. V vesoljski postaji prebivamo 15 let, mislim, da bo naslednji korak stalna postaja na Luni, nato pa bo najbrž na vrsto prišel Mars, a res se nam nikamor ne mudi. Gre za naravno premikanje meja, kar počnemo že ves čas.« (Vir: MMC RTV SLO)

V enem samem življenju

»V enem samem življenju smo doživeli zadnje zdihljaje patriarhalnega reda, osvoboditev nravi in žensk, padec komunizma, zlom tretjega sveta in nazadnje še zaton Evrope, ki umira od zmagoslavja in slabe vesti.« Tako je francoski pisatelj Pascal Bruckner (1948) izpostavil enkratni »privilegij« vseh, ki smo živeli že v drugi polovici 20. stoletja in smo še na sceni.

Ne bodimo »nevtralni«!

»Vedno je treba zavzeti stališče. Nevtralnost pomaga zatiralcu, nikoli žrtvi. Tišina opogumlja mučitelja, nikoli mučenega.« To pa je zapisal Eliezer »Elie« Wiesel (1928), pisatelj, profesor, politični aktivist in Nobelov nagrajenec za mir. Napisal je 57 knjig, najbolj znana pa je Noč, v kateri je popisal svoje izkušnje v koncentracijskih taboriščih Auschwitz, Buna in Buchenwald. – Zavzemimo torej stališče v vseh rečeh, zlasti v najbolj žgočih!