Kot se vidi od zgoraj

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Prosti čas / sobota, 22. september 2007 / 06:00

Minuli teden je Aleksander Mežek na koncertu na Pungertu v Kranju predstavil novo ploščo Tečem skozi čas. Sožitje izkušenega besedilopisca z mladim avtorjem Janom Tomazinom.

Se spomniš, ko sva se srečala v Vidmu na koncertu Red hot chili peppers in sem te spraševal, kje si sedaj, v Londonu ali v Žirovnici, pa si mi rekel, zdajle v Italiji, jeseni pa bom v Kranju predstavil novo ploščo …

»Se. Na »čilije« sem šel povsem po naključju. Nekdo mi je potisnil v roke vstopnico kot darilo, pa tudi sam sem si jih želel vedno videti. Bil sem kar malo razočaran, saj so nastop vzeli precej podcenjevalno do občinstva. Vsekakor bi se lahko bolj potrudili in več komunicirali z množico.«

Na petkovem koncertu v Kranju, ko si predstavljal novo ploščo, je bilo vzdušje povsem drugačno. Občinstvo je bilo navdušeno …

»Bil je res lep koncertni večer. S to ploščo se na neki način tudi želim oddolžiti Kranju, kjer sem začel svojo glasbeno pot. Moj prvi javni koncert je bil konec šestdesetih let na štadionu v Stražišču. Si misliš, ogromen štadion, tam v enem kotu pa dvajset študentov in jaz s svojo kitaro … Ampak taki so bili moji začetki, takrat sem oral ledino na področju kantavtorske glasbe pri nas. Kranj je v tistem času imel tudi sicer dobro glasbeno zaledje in pogosto sem iz Žirovnice prihajal kar s kolesom. Andrej je takrat organiziral turnejo po kranjskih stanovanjih. Poznal je veliko ljudi in jim ponujal, če zberete deset ljudi, bo Sašo prišel špilat k vam na dom. Za kokakolo in sendvič. Še danes me kdo spomni, da sem igral pri njem doma v dnevni … Hecno, a resnično. Tako je nastajala slovenska kantavtorska scena.«

Torej prvi koncert prav v Kranju ni bil zgolj naključje?

»Absolutno ne gre za naključje. Tudi prizorišče koncerta na Pungertu je bila izbrana lokacija. Slednjemu je na plošči posvečena pesem Na dlani mesta, v pesmi Kamnita ograja se skriva pogled na Kokro s tamkajšnjega obzidja … Soavtor besedil je mladi Jan Tomazin, s katerim sva se lani poleti po naključju srečala prav na Pungertu. Je smučarski skakalec, ukvarja se s fotografijo in kasneje sva ugotovila, da je bila v mladih letih njegova mama moja zelo dobra prijateljica. Ko sem jih obiskal, mi je Jan pokazal besedila, ki jih je napisal …, če bi lahko iz tega nastal kakšen komad.«

Sem si rekel, da mora biti poseben razlog, da profesionalni besedilopisec v pisanju pesmi sodeluje še z nekom …

»Mislim, da je Jana predvsem zanimalo, kaj si mislim o njegovih pesmih. Prvi vtis ob njegovih zapisih ni bil ravno obetaven, a ko sem doma besedilo natančneje prebral, sem spoznal njegovo filozofijo »skakalca«, ki na svet gleda od zgoraj v globino. On gleda kot orel, ki leti in gleda dol na stvari, nad katerimi leta, mi »običajni« pa smo na tleh in ptiča gledamo gor, kako leti. Tako sem njegove misli oblikoval v pesem … Ker se mi je izdelek zdel dober, sem mu rekel, naj mi prinese še druge. Da ima samo še štiri, je rekel. In preden je iz Žirovnice prišel nazaj domov, sem na podlagi teh napisal nove štiri pesmi. Jan je bil navdušen nad njimi in mi čez par dni prinesel še tri.«

Tvoje dolgoletne avtorske izkušnje in Janove nekoliko drugačne misli …

»Lahko bi tako rekel. Te pesmi so portret nekoliko neobičajnega fanta današnjega časa, ki je dober športnik, študent in kot fotograf bogati tudi svojo umetniško plat. V svoji karieri sem sodeloval že z mnogimi pevskimi skupinami, orkestri, igralci, glasbeniki vseh vrst. Jan, ki je dal osnovo za to ploščo, pa je vse kaj drugega kot to. Drugačen in kot tak neponovljiv. Hkrati pa v pesmih vidim sebe, saj je tudi to moj stik s Slovenijo.«

Še vedno namreč živiš med Londonom in domačo Žirovnico. Plošča pa je po sodelavcih sodeč nastajala v Angliji.

»Posneta je bila v Londonu, jaz sem odigral kitaro ostale instrumente Dave Goods, sicer kitarist znane skupine Alphaville. Odločila sva se za povsem enostavno, akustično varianto. Po zvoku bi to ploščo lahko primerjal z mojo ploščo Menu iz leta 1980 (na njej je med drugim izšla Mežkova legendarna Julija).

Želja po vračanju k svojim začetkom?

»Že dolgo razmišljam o plošči, s katero bi se spet približal glasbi z začetka moje kariere, brez zborov, brez spremljevalnih glasov, spet bolj kantavtorsko. In Tečem skozi čas je v pravi smeri.«

Že to soboto boš koncert ponovil v Ljubljani …, pa napej?

»V soboto, 22. septembra, ob 20. uri bo koncert v Festivalni dvorani. Sledil bo nastop v okolici Ajdovščine, v nedeljo pa bo v oddaji NLP prvič na televiziji predvajan video spot za naslovno pesem Tečem skozi čas, ki ga je posnel Miha Knific.«