Šampion in osebnost za zgled

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 14. november 2015 / 07:33

Na Preji, ki je bila prva z aktivnim vrhunskim športnikom, se je pokazalo, da naše Preje niso le informativni in po možnosti kratkočasni javni intervjuji, ampak imajo tudi vzgojni pomen. Peter Prevc ni le šampion, mlajšim je vzornik …

Šele na 120. Glasovi preji se je pokazalo, da na njih doslej skorajda nismo gostili vrhunskih športnikov. Naša gosta sta bila telovadec Miro Cerar in alpinist Tone Škarja, a kot veterana, ki sta pričevala o nekdanjih podvigih. Šele to pot pa smo »izprašali« mladega vrhunskega športnika, ki po svojih dosežkih sega v svetovni vrh.

Iz Selške doline v svetovni vrh

Ni čudno, da je bila pokrovitelj te Preje družba Domel iz Železnikov. Če bi se vprašali, kateri kolektivni ali individualni subjekti iz Selške doline so v novejšem času prestali preizkušnjo globalne konkurence in se uvrščajo v svetovni vrh, potem sta to predvsem dve imeni. Na področju gospodarstva družba Domel, na športnem smučarski skakalec Peter Prevc. Da sta prvi in drugi to dosegla, ni nekaj samoumevnega, za obema je trda in delovna pot številnih preizkušenj. Kovinarsko tradicijo Železnikov, ki je v začetku 20. stoletja s propadom fužinarstva povsem zamrla, je po drugi svetovni vojni obnovila zadruga Niko (1946), iz nje pa izhaja tudi današnji Domel; prihodnjo pomlad bodo proslavili svojih 70 let.

Za razliko od kovinarske pa Selška dolina kakšne izrazite tradicije v smučarskem skakalnem športu ni imela. Zato je vzpon Petra Prevca, ki mu že sledita brata in sestra, tem večji fenomen. Ko sem se pripravljal na Prejo, ga mi je razložil žirovski rojak Oto Giacomelli (1942), ki je v teh rečeh veteran; v skokih je prehodil dolgo pot od tekmovalca in trenerja do športnega novinarja in komentatorja. V e-pismu (27. 10. 2015) mi je najprej napisal: »Me veseli, da se bo s športnikom pogovarjal kulturnik, prav zaradi večdimenzionalnosti. Ker Peter Prevc je zagotovo ne le šampion, temveč osebnost, vredna pogovora tudi zaradi 'zunajšampionskih' razsežnosti … Slovenski (športni) fenomen je že zato, ker ne podlega nehotenim oz. vsiljenim občutkom majhnosti, ki ga slovensko okolje najpogosteje ponuja svojim državljanom.«

Veteran sedanjega prvaka v njuni disciplini spremlja z distance. »Jaz Petra Prevca poznam samo od daleč, saj sem šel v 'penzijo' (2006) prav takrat, ko se je pojavil na naši skakalni sceni kot velik up! Nisem prepričan, da bi me zdaj sploh prepoznal v novinarski srenji, ki je navzoča, na primer na planiških tekmah … Od blizu ga torej ne poznam. Je pa (bil) zame eno izmed velikih pozitivnih presenečenj, ki so zablestela na skakalnem nebu in ne izhajajo iz tradicionalnih skakalnih okolij. Kar mi nese spomin, namreč na Selškem do eksplozije Prevcev ni bilo skakalca, ki bi presegel lokalno okolje. Pa čeprav so od zgodnjih povojnih let, to vem, imeli pri Selcih malo Bloudkovo skakalnico. Na njej so, če je bila zima bogatejša s snegom, prirejali, tudi v mojem času, a bolj sem in tja, kakšno 'divjo' tekmo, zunaj koledarja Smučarske zveze Slovenije. Smučarskega društva s skakalno sekcijo tam, vsaj ne da bi jaz vedel, nikdar ni bilo. Bojim se, da ga/je ne bodo ustanovili niti zdaj, ko je Selška dolina dobila skakalnega šampiona, ki mu ne gre prerokovati mej! A to je že druga zgodba, ki zadeva druge prvine lokalnega okolja.«

Geni, okolje, delo

Selško okolje torej samo po sebi ni moglo botrovati razvoju v šampiona.

»Prvinski preboj in nato šampionski vzlet Petra Prevca v svetovni skakalni vrh se je moral poroditi najprej v glavi tega fanta, saj v okolju ne morem prepoznati neposrednih spodbud. Morda ob gledanju TV-prenosov in uspehov slovenskih šampionov in fascinantnih dosežkov tujih skakalnih velemojstrov.« A zdi se, da je nagnjenje k letenju vendarle zapisano že v genih dražgoških Prevcev. »O tem mi je že potem, ko je Peter Prevc vzletel med zvezde, pripovedoval moj brat Frenk /Franc Giacomelli/. Saj veš, da je že dolgo na Selškem. Pripovedoval mi je, da je (bil) Dare, oče Petra Prevca, jadralni padalec in sta tudi skupaj letala v druščini selškega kluba 'Krokar'. Pravil mi je tudi o tem, kako se je nekoč Dare hladnokrvno rešil iz smrtonosnega položaja, ko se mu je v vetrovnem vremenu zaprlo jadralno padalo … Nekaj genov, potrebnih za skakanje, je torej Peter gotovo 'poverbal' že po očetu. Pa doslednost in (samo)disciplino, značilno za uravnotežene številčne družine (starša imata pet otrok!), kjer se ni mogoče veliko izmišljevati na račun drugega. Ker matere, ki je (če prav vem) v službi na Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju, ne poznam, samo domnevam, da je odigrala pomembno vlogo, ker je Petra in nato še Ceneta in Domna najbrž prav ona vozila v Kranj na trening. Nanjo je zagotovo padlo še veliko drugih posledic, ki jih prinaša odločitev otroka, da se bo za vsako ceno lotil zahtevne športne poti, ki naj bi se končala v zvezdah. Take stvari se vedno začnejo s sanjami, ki jim je težko določiti izvor, zagotovo pa so navdihnjene tudi iz okolja in genetskih predispozicij.«

Giacomelli me je opozoril tudi na spodbudno okolje Prevčevega matičnega kluba. »Reciva, da je imel Peter tudi to srečo, da se je že na začetku športne poti znašel v spodbudnem okolju SK Triglav Kranj in trenerjev, kakršen je – zunajserijski primer – Jani Grilc. Ne vem, če ga je treniral od začetka, srečala pa sta se gotovo pravi čas. Ko je začel pot v svetovni vrh, pa se je srečal najprej z Matjažem Zupanom in nato z Goranom Janusom. Ob pogosto turbulentnih časih v slovenskem skakanju je bila najbrž srečna okoliščina za Petra, da ni doživljal prehudih kolektivnih psihičnih pretresov naše skakalne reprezentance, ki jih ni manjkalo niti z zadnjih 25 letih po osamosvojitvi Slovenije. Znal je slediti svojim ciljem, ne da bi se dal zaplesti v psihozo občasnih zdrsov oz. klavrnih časov slovenske skakalne reprezentance.«

Osebnost za zgled

Moj svetovalec pred Prejo – za kar sem mu zelo hvaležen – naposled izpostavi še osebnost Petra Prevca. »Vse to priča o zelo trdni osebnosti, ki zna slediti svojim ciljem in se ubraniti motenj, ki jih v športno kariero vsakega vrhunskega športnika vnaša širše ali/in ožje okolje. Zato je sposoben ravnati izjemno racionalno, ne da bi zapravljal energijo v prazno, se učiti iz lastnih napak in korak za korakom stopati vedno višje.«