Bilo je polno samote in osamljenosti

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: Nasveti / torek, 23. avgust 2022 / 14:35

Gremlini iz moje mladosti, 1. del

Zgodbe, ki jih poslušam že vrsto let, so se od začetkov pa do danes vsebinsko precej spremenile. Še nikoli ni bilo v ljudeh toliko osamljenosti, samotnosti, krikov na pomoč, kot jih je danes. Zapiranje vase, med štiri stene, žal, terja svoj davek.

Evgen je odraščal kot edinec. Polsestra, ki jo je imela mama pred poroko, si je v času, ko se je rodil, že ustvarila lastno družino. Videvali so se le na pokopališču ob prvem novembru, drugih stikov pa niso imeli.

»Ko sem se rodil, je bila mama že čisto siva, čeravno je imela 45 let. Ata je bil prav tako zelo betežen. Tudi sicer sta se doma obnašala kot dva starčka. Zunaj hiše pa ravno nasprotno: ata je imel dva 'šihta': dopoldne je delal na žagi, popoldne pa je oblagal cokle s kamnom ali drugimi materiali. Bil je tih, zelo miren človek, zlepa ni povzdignil glasu, zato so ga tudi imeli zelo radi. Delo, ki se ga je lotil, je dokončal veliko prej kot drugi mojstri, ki so vmes radi 'brbotali' in pokadili tudi marsikatero cigareto. Mama je najprej delala v tovarni oblačil in spodnjega perila, ko je ta propadla, se je zaposlila kot snažilka. Vse popoldneve je potem sedela za šivalnim strojem, sprejemala stranke in šivala. Že kot otrok sem jima bil ves čas v napoto. Počutil sem se, kot da me ne bi marala. Bila sta tudi zelo stroga, 'ohrna', 'šparovna', mahnjena na denar. V hiši je bilo kar nekaj skrivališč. Banki nista zaupala. Ko sem jokal, da sem lačen, je morala mama vstati od šivalnega stroja in me nahraniti. 'Pa toliko dela imam!' je zraven tarnala in me grdo gledala. Vsaj zdelo se mi je, da je tako. Ko se je ata pozno zvečer vrnil domov, je bil utrujen in je moral imeti mir. Zato sem hodil spat že ob sedmih, da ga ja nisem motil. Čez poletje in tja do pozne jeseni se je dogajalo, da ga nisem ne videl ne srečal tudi po več mesecev. Starši so kupili televizijo zgolj zaradi mene. Da so imeli mir. Da jih nisem motil. Kakšen užitek je bilo gledati Toma in Jerryja, pa A je to! Nikoli se nisem naveličal. Ko sem bil že malo starejši, sem z vsem možnim navdušenjem padel v nadaljevanke in filme – Power Rangers, Flash Gordon, Robocop, Kuštravci, Gremlini … Glavni junaki so mi burili domišljijo, z njimi sem se lahko poistovetil, lahko smo skupaj 'igrali' v njihovih filmih! Mame ni nikoli zanimal moj šolski uspeh, ata še manj. Pa sem bil zelo priden učenec. Pomembno je bilo delo, delo, delo. Ker sem bil precej velik, sem bil glavna zvezda pri vseh osnovnošolskih košarkarskih tekmah. Mislite, da so me domači prišli kdaj spodbujat? Nikoli. Še huje: če bi ata vedel, s čim 'zapravljam' čas, bi mi košarko verjetno prepovedal! Edini dan, ko smo za trenutek nehali delati, je bila nedelja. Vstali smo zgodaj in šli k prvi maši. Koliko negodovanja je bilo, ko se je cerkveni obred prestavil na osmo uro! Vse bo propadlo, ker še župnik streže lenuhom!' se je jezila mama. Ker sta imela v sebi nenapisano pravilo, da se v nedeljo ne sme delati, sta bila ves dan sitna in nervozna. Le za kosilo se je mama potrudila in ni kar nekaj na hitro zmetala v lonec. Popoldne sta šla spat, jaz pa pred televizijo. Prijateljev nisem imel, ker so menili, da sem čudak, pa se z menoj niso hoteli družiti. Star sem bil deset let, ko je ata ugotovil, da je že čas, da se lotim kakšnega dela, da mi ne bodo šle neumnosti po glavi. Vzel me je za pomočnika pri oblaganju podzidkov. Spominjam se, da sva nekoč delala pri neki hiši, kjer sta živela zelo klepetava zakonca. On se je kar naprej vrtel okoli ata in ga spraševal to in ono. Videl sem, da se je atu že kar mešalo od jeze. Ni bil navajen, da ga kdo tako nesramno moti pri delu. Ona pa se je lotila mene. Zakaj nisem v šoli, a nimam nobenega učenja, zakaj se raje ne vozim s kolesom, koliko prijateljev imam in podobno. Ko se ji je zdelo, da sem že precej utrujen, pogosto sem bil res, me je povabila k sebi v kuhinjo, kjer je imela zmeraj kakšno dobroto zame. Bila je prvi človek v mojem življenju, ki mu je bilo mar zame. Počasi je iz mene izvlekla to in ono. Videl sem, da sem se ji zasmilil. Ko je ata zaključil delo, mu je gospa povedala, da bo za nekaj časa zaposlila mene. Ata ni vprašal drugega kot za kakšen denar. Pa smo bili zmenjeni. Sledila so leta, ki so mi vse do danes ostala v najlepšem spominu. Moja naloga je bila, da sem pokosil travo, nahranil zajce, zalival vrt, ko je začelo zebsti, pa sem vsak dan nanosil drva iz drvarnice. Gospa Ana je bila na videz čisto običajna ženska, navadna delavka v tovarni s kopalniško opremo, a je imela zlato srce. Zelo rada je brala, klekljala, pletla. Vsega me je naučila, tudi kuhanja! Pomagala mi je, da sem ji zaupal, da sem spregovoril tudi o svoji osamljenosti. Potožil sem ji tudi o molku, s katerim sem bil zaradi okoliščin, v katerih sem živel, prav obseden. Jokal sem, ko sta morala čez tri leta hišo prodati in se preseliti bližje k hčerki, ki je zbolela in je potrebovala njuno pomoč. Po spletu okoliščin sta se z ene Kajuhove preselila v drugo z enakim imenom. V šoli sem imel zelo lepe ocene, lahko bi šel na gimnazijo, kar sem si silno želel. Žal je ata odločil drugače. Izučil se boš za keramičarja, je ukazal. Ugovarjal sem mu, prvič sem se mu postavil po robu, prvič me je udaril. Čeprav sem bil odličnjak, sem moral iti v uk k atovemu prijatelju, keramičarju. Delal sem z odporom, a sem se tudi veliko naučil. Mojster je bil zelo redoljuben, natančen, znal je kombinirati barve in oblike ploščic. S časom mi je postalo delo všeč, začel sem sanjati, da bom nekoč postal poklicni opremljevalec notranjih prostorov.«

(Konec prihodnjič)