Papanova zgodba, 4. del

V zakonu so se Josipu in Mariji rodili štirje otroci: Jože (1899–1975), Mara, por. Udir (1900–1976), Stanko (1902–1960) in Ivanka, por. Šefců (1905–1985). Imel je šest vnukov: Marjo, Zorana, Helo, Vilko, Mojco in Jožefa ter Rada Ovseneka, sina Jožetove žene Makse Praček, por. Likozar, (1917–2002) iz njenega prvega zakona s Francijem Ovsenekom (1913–1943). Papanova žena Marija Likozar je po možganski kapi in skoraj sedemletni dolgi in mučni bolezni priklenjena na invalidski voziček umrla 14. junija 1938 v Kranju. Pokopana je na kranjskem pokopališču.

O Mariji Likozar je ohranjeno lastnoročno napisano potrdilo Antona Koblarja, priljubljenega župnika v Kranju, da je »Marija Likozar iz Kranja št. 128 v Kranju plačala prejemščine za cerkvenega sedeža v 10. klopi na ženski strani v farni cerkvi deset kron. Kranj, 28. 10. 1900. A. Koblar, župnik«.

Zanimivo tudi 54,5 cm × 42,5 cm veliko Učno spričevalo Marije Likozar iz leta 1909: »Jaz podpisani potrjujem s tem, da se je Marija Rant omož. Likozar iz Kranja učila pri meni pekovskega obrta dve leti. Ker se je imenovana Marija Rant-Likozar ves čas učenja vedel(a) verno, marljivo in nravno, prisvojil(a) si potrebne obrtniške znanosti ter si pridobil(a) mojo popolno zadovoljstvo, proglašam jo za izučeno in sposobno pekovsko pomočno delavko. Kranj, dne 26. avgusta 1909. Št. 1393. Potrjuje občinsko predstojništvo v Kranju, dne 27. avgusta 1909. K. Šavnik, župan, Terezija Konc, učni gospodar, Josef Kovač.«

Potem ko je leta 1899 papan kupil hišo na Jenkovi ul. 2 in jo po kupni pogodbi dobil v last leta 1904, je tudi tu odprl trgovino s štampiljko »Jos. Likozar – Trgovina špecerija zalog, masla in deželnih pridelkov – Kranj«. V tridesetih letih pred drugo svetovno vojno se je trgovina imenovala »Josip Likozar, Kranj – Trgovina s špecerijskim blagom, zaloga deželnih pridelkov, pražarna kave«. Imeli so telefon št. 77. Med drugo svetovno vojno pa je bil na štampiljki napis »Josef Likosar Gemischtwarenhandlung KRAINBURG«.

Imel je tudi trgovske učence oz. vajence, s katerimi je sklenil učne pogodbe. Iz njih je razvidno, da je trgovec moral za učenca priskrbeti brezplačno stanovanje, hrano in pranje perila. Obleko, perilo, čevlje in šolske potrebščine je priskrbela učenčeva družina. Od učenca so se zahtevale stroga poštenost, zvestoba, pridnost, ubogljivost, izpolnjevati je moral tudi krščanske dolžnosti. Oče ga je prijavil v okrajno bolniško blagajno, ki pa jo je plačeval gospodar. Učenec je obiskoval tudi nadaljevalno trgovsko šolo v Kranju.

Leta 1902 je Josip Likozar zgradil hišo za prvo trgovino z mešanim blagom na Primskovem. Njeno vodenje je poveril Francu Grudnu iz Polic pri Cerknem in Frančiški, roj. Mrak, iz Gorenj, ki je pred tem več let pomagala pri Likozarjevih v trgovini in gospodinjstvu. Leta 1914 je bil Josip Likozar boter birmancu Francu Grudnu ml.; Franc in Frančiška Gruden sta po poroki delala in živela v omenjeni Likozarjevi hiši, ki je bila pozneje znana kot državna cestna hiša. V letu 1909 sta s prihranki od skoraj 30-letnega dela za druge gospodarje za 9.240 kron kupila na Primskovem posestvo in začela prodajo na svoje. Ko so šli kupci za njima, je Josip Likozar svojo trgovino na Primskovem kmalu opustil. Kot veletrgovec je še naprej z Grudnovimi poslovno sodeloval, vse do konca svojega življenja. Z njimi je ostal v prisrčnih prijateljskih stikih. Grudnovi so postali najbolj znani po svoji pekarni. Navedene podatke o Grudnovih in Josipu Likozarju je zbrala Metka Sosič v knjigi Vasi v objemu žitnih polj – Primskovo, Klanec in Gorenje leta 2010.

(Se nadaljuje)