Po kvarnerskih otokih, 6. del

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Rekreacija / / 08:56

Iz zaliva Mandre smo zgodaj zjutraj odpluli proti Lošinju. Plovba je hitro minila, saj nam je barba Ive opisoval razne morske dogodivščine. Izkrcali smo se v zalivu blizu Čikata, od koder se zelo dobro vidi na morje. Na ta del obale so dekleta iz mesta hodila gledat in čakat (»čikat«) svoje mornarje, ki so se z jadrnicami vračali z večdnevnih plovb. Sicer je otok Lošinj skoraj povsem poraščen z bujnim rastlinjem, saj je precej oddaljen od Velebita in zato burja ne zavira njegove rasti. Zaradi ugodne klime so ga že leta 1892 razglasili za naravno klimatsko zdravilišče. Zato so tu še v času Avstro-Ogrske zgradili mondene zdraviliške stavbe, danes spremenjene v hotele. V bližini otoka biva okrog 180 delfinov, ki jih redno opazuje raziskovalna skupina, oglede delfinov pa ponujajo tudi turistom. Otočani so morda še najbolj ponosni na antični bronasti kip Apoksiomena, ki so ga našli na morskem dnu med otočkom Vele Orjule in Lošinjem. Kip predstavlja mladega športnika v trenutku, ko je s svojega telesa čistil olje, prah in znoj po večjem tekmovanju. Predvidevajo, da so kip z ladjo prevažali v začetku 1. stoletja. Med hudim neurjem so se mornarji zbali, da se bo njihova ladja potopila, zato so odvečni tovor odvrgli v morje, kjer je kip ležal do leta 1999.

Mi nismo zgubljali preveč časa v Lošinju, saj smo si želeli čim prej kolesariti proti našemu dnevnemu cilju. Po otoku vodi le ena cesta, in sicer mimo naselij Čunski, Sveti Jakov in Nerezine. Speljana je pod hribom Osorščica, ki je s 588 metri nadmorske višine najvišji hrib Lošinja. Lošinj je pri mestu Osor s sosednjim in večjim otokom Cres povezan s premičnim mostom, ki vodi čez enajst metrov širok kanal.

Mesto Osor je že od leta 1976 povezano s kulturo. Poleti glavni trg preuredijo v scenski prostor z bogato ponudbo kulturnih dogajanj, med katerimi je najbolj znan festival Osorski glasbeni večeri. Tu so se pogosto zbirali in ustvarjali tudi znani hrvaški kiparji, kot so Meštrović, Kršinić, Rosandić in drugi. V zahvalo so na aleji skulptur razstavili nekaj svojih del, ki še danes krasijo mesto. Opazili smo, da tu ni množičnega turizma, saj je bilo v mestecu le nekaj na videz prijetnih, a dragih restavracij. Iz Osorja smo se zopet po glavni cesti za 150 višinskim metrov povzpeli do mesta Belej in nato zavili levo mimo mesteca Stivan ter se po nekaj serpentinah spustili do Martinšćice. To je turistični kraj, ki je dobil ime po cerkvi sv. Martina s frančiškanskim samostanom. Pred samostanom je parkirišče, na katerem smo zvečer organizirali turnir v prstometu. Kot da tisti dan še ne bi imel dovolj aktivnosti.