Rodil se je otrok (2)

»… Prvi fant je bil zagnan plesalec, na vseh plesiščih ga je bilo moč najti, a ker je bila Darja obsojena na počitek, je hodil plesat brez nje, priložnost je iz njega naredila tatu, našel si je drugo in Darjo pustil. Minilo je nekaj dodatnih mesecev, da ga je malo prebolela, tako da sem vmes izgubil vse upanje, da jo bom še kdaj videl,« je povedal Leon.

Ljubezen med Darjo in Leonom je na začetku bolj medlela kot cvetela. Za njeno ranjeno srce je bil potreben čas, preden se je to lahko odprlo novi priložnosti.

»Pa saj je bilo prav tako. Čeprav sem nenehno mislil nanjo, sem vseeno izkoristil vsak trenutek, da sem kaj zaslužil. Dokler se nisva spoznala, mi je bilo vseeno, kako sem oblečen, kakšni so bili čevlji, sem bil umit ali ne. Ko sem začel bolj redno hoditi na obiske, me je prav pogrelo po duši, ko je opazila, da sem se uredil zanjo,« nadaljuje zgodbo Leon.

Skoraj štiri leta sta »plav­šala«, preden se je zgodilo tisto – neizbežno. Darja je zanosila in ker so bili to takšni časi, da so bile neporočene nosečnice vsem v sramoto, sta sklenila, da svojo zvezo tudi formalno uredita. Žal je med njunimi starši prišlo do hude krvi, ker so eni navijali za cerkveno poroko, drugi pa so dejali, da le »preko njihovega trupla«.

Skupno življenje sta tako začela z goljufijo. Brez vednosti Darjinih staršev sta se poročila tudi cerkveno, a je novica o tem že kmalu dosegla neprava ušesa, zaradi česar se je rodilo veliko zamer, ki se niso nikoli pozabile.

Njuna sreča, ki sta jo »krstila« še s stanovanjem, ni trajala dolgo. Bivališče sta si uredila v stari, še predvojni zgradbi, ki je imela skupno umivalnico in sanitarije na koncu dolgega balkona. Pozimi so luže, ki so se po tleh nabirale zaradi različnih razlogov – tudi streha, skozi katero je zamakalo, je bila kriva – zamrznile in Darji je nekega jutra spodrsnilo, grdo je padla. Odvlekla se je nazaj v posteljo, a je že kmalu začela krvaveti. Izgubila je otroka, ki se je ga strašno veselila.

»Z Leonom sva bila zelo potrta. Izgubila sva voljo do življenja, jaz sem nenehno jokala in se spraševala, zakaj me je usoda kaznovala. Še potem, ko se je telo pozdravilo, je trajalo več kot dve leti, da sem znova zanosila. Takrat sva stanovala nekje drugje, a v tretjem nadstropju, do koder so vodile strme stopnice, ki so me vsak dan znova upehale do te mere, da sem komaj prišla k sebi. Imela sem tudi povišan krvni tlak, noge so mi zatekale, strah me je bilo in Leon se je na vse načine trudil, da bi nama našel kakšno bolj prikladno bivališče. Edino rešitev sva videla v selitvi k Leonovi mami, ki je živela sama. Nad najinim prihodom ni bila prav nič navdušena, med tem časom si je dobila tudi prijatelja, ki jo je še dodatno ščuval proti nama. Vseeno sva ju nekako pregovorila, morda sem se jima celo malo zasmilila, saj sem bila res uboga na pogled. Zaživeli smo skupaj, midva sva se stiskala v majhni sobici, onadva pa sta bila včasih zelo glasna, saj je gospod rad pogledal v kozarček in potem je rogovilil vse do jutra. Že po dobrem mesecu sva ugotovila, da takšno življenje ni za naju, čas poroda se je bližal, Leonu je uspelo najti prijetno kletno stanovanje v neki zasebni hiši. Imelo je celo kopalnico, a kaj, ko sva že prvo noč vsa prestrašena spoznala, zakaj sva ga dobila tako poceni: miši so se prosto sprehajale sem in tja, oba z Leonom sva bedela do jutra, ko sva se lotila dela. Nastavljala sva pasti, od nekod je Leon prinesel tudi neki strup, z malto sva zamašila vse luknje, ki sva jih našla v steni, a ni dosti pomagalo. Trajalo je precej časa, preden sva odkrila mišje gnezdo v veži, pod omaro. Še danes me strese stud, ko pomislim na desetine mišjih mladičev, ki sva jih pokončala, gomazelo je in cvililo, da je šlo skozi ušesa. Lastnika hiše sta nama bila za trud neizmerno hvaležna, tako da potem za prvo leto stanovanja nisva niti plačevala. A še zmeraj je trajalo kar nekaj tednov, da sem ponoči lahko zaspala. Pomanjkanje počitka se mi je maščevalo v službi, saj sem pogosto zakinkala in če ne bi bilo sodelavk, ki so mi stale ob strani, ne vem, kako bi bilo. Bila sem tudi ogromna, malo zaradi kilogramov, ki sem jih pridobila, kar poglejte na fotografije, ki so na mizi, kakšna bunka sem bila, malo pa zaradi nezdravega načina živ­ljenja … Komaj sem čakala, da pride dan, ko bom šla rodit. Vsega sem že bila naveličana, predvsem pa selitev, miši in osamljenosti. Nihče od mojih domačih, kaj šele prijateljic, ni imel avtomobila, vezani smo bili na avtobus, pa še ta je v glavnem vozil po urniku, ki je bil pisan na kožo tistim, ki so se vozili na delo …«

Zgodilo se je na zadnji dan službe. Ravno se je poslavljala od vodje oddelka, ko začuti nekaj toplega med nogami. Silno se ustraši vode, ki se je začela zlivati na tla, kajti sanjalo se ji ni, kaj ti znaki pomenijo. Pritekle so nekatere sodelavke, pomagale so ji, da se je usedla, nekdo je stopil v bližnjo pisarno, kjer so imeli telefon, da so poklicali rešilni avto. Leon je bil nekje na terenu, nihče ni vedel, kdaj se vrne nazaj v tovarno, tako da je rešilni avto odpeljal v porodnišnico, ne da bi se poslovila od njega.

Rojevala je dolgo in z veliko muko. Vsi so se jezili nad njo, ker je bila pretežka, krvni tlak ji je nevarno poskakoval, ni imela nobene moči, da bi pomagala, ko so prihajali popadki. Po celodnevnih mukah so se zvečer odločili, da bodo naredili carski rez.

Darja je začutila olajšanje, zaradi silnih bolečin je bila na smrt utrujena, pravzaprav, tako pove, ji je bilo že vseeno, kaj naredijo z njo, da jo le rešijo muk.

Ko se je prebudila, sprva ni vedela, kje je. Potem pa se le ozre okoli sebe in vidi, da je priklopljena na številne aparature.

Medicinska sestra, ki je sedela za mizo, stopi do nje in jo prime za roko, ter ji reče, da je malo manjkalo, pa bi jo izgubili. Darja se sploh ni dobro zavedala, kaj bi to lahko pomenilo, neskončno pa se je razveselila drobne, v plenice zavite štručke, ki so ji jo prinesli pokazat.

»To je vaš sin,« ji je rekla babica.

»Ne, to je najin kralj,« jo je popravila Darja.

Njene besede so, potem ko je prišla domov, ko sta se oba z Leonom otroka začela oklepati, ga razvajati, ščititi in mu ponujati vse, kar sta le lahko, »meso postale«. Mali Lukec je iz dneva v dan postajal bolj razvajen otrok, ki je z jokom in kričanjem dobil vse, kar mu je padlo na pamet.

Leon se tistih let spominja z bridkostjo: »Z ženo sva bila mlada, pojma nisva imela o vzgoji, želela sva le, da bi najin otrok imel vse, kar nama ni bilo dano. Dajala sva mu ogromno ljubezni, ščitila sva ga pred drugimi otroki, varovala sva ga kot punčico svojega očesa. Kar se je spomnil, sva mu kupila, kajti želja omogočiti mu vse, ni imela meja. Trpela sva, ko najinega dajanja ni cenil, grdo se je izražal, brcal, zmerjal. Tudi drugi otroci ga niso marali, prišli so le, ko jih je »podkupil« s kakšnimi sladkarijami. Učitelji so nama brali levite, a midva sva bila slepa in gluha, sveto prepričana, da ga sovražijo …«

(Se nadaljuje)