Moja mala železnica

Prejšnji konec tedna so se ob veliki modelni železniški maketi na Jesenicah srečali prijatelji železnice. Prišli so iz Slovenije, Hrvaške, Avstrije in Italije.

Z modelno železnico se ukvarja kar nekaj Gorenjcev. Gre za hobi, ki povprečnemu ljubitelju modelne železnice vzame kar nekaj časa, tako da včasih žene rečejo, da v tem primeru moža bolj po redko vidijo. V tem hobiju redko naletimo tudi na navdušene ženske.

Naši severni sosedje, Klub Modelleisbahn Koroška, imajo v svojih vrstah okoli štirideset članov, med njimi tudi nekaj žensk, kjer se ena ukvarja celo z modeliranjem, izdelavo maket. Klub prihaja iz Kotmare vasi/Köttmannsdorfa iz okolice Celovca. Tokrat so se na Kurilniški ulici na Jesenicah oglasili v manjšem številu, spremljal pa jih je tudi njihov predsednik Edmund Stodolak. Njihova železniška maketa doma se razprostira na tristo kvadratnih metrih, sestavlja jo 81 modelov, vendar je postavljena nižje kot jeseniška in je s tem bolj dostopna otrokom. Dieter Kleinlerher pove, da se z veseljem odzovejo na povabila kolegov iz tujine, sploh pa je ogled jeseniške modelne železniške makete zanimiv, ker vedno kaj novega dodajo.

Modelna gradnja je gradnja makete po delčkih. Pri tem je bistveno, da se maketa lahko poljubno dopolnjuje, širi. Velika maketa dovoljuje tudi izvajanje vlakovnega prometa in ob pogledu na Stojana Lundra, ki je sredi vsega vrveža glasno in natančno operiral z malimi stikali, kaže na pravega navdušenca, nekoga, ki točno ve, zakaj se mali vlakec ni premaknil oziroma je njegova hitrost na maketi prehitra. Pa tudi sama maketa je gledalcem zanimiva – zaradi določenih podobnosti z realnostjo in številnih podrobnosti. V končnem deluje kot zaokrožena celota in navduši tudi laike v svetu železnic.

Milan Hribar, ki je v bistvu lastnik oziroma nekako oče omenjene makete, je sobotno srečanje prijateljev železnice odprl s pozdravnim govorom, nekaj spodbudnih besed pa je dodal tudi župan Jesenic Tomaž Tom Mencinger. Srečanje je dopolnila razstava klubov, ki so prišli v goste, na ogled se je pripeljala stara parna lokomotiva muzejskega vlaka, potem pa je sledilo sproščeno popoldansko druženje ob modelni železniški maketi.

Ljubitelja male železnice Miha Klinar in sin Simon prihajata s Hrušice. Pri njih doma se navdušenje nad železnico prenaša iz roda v rod. Simon je že od malega spremljal očeta in že kmalu pokazal zanimanje za železnico. Tudi Mihov oče je bil zaposlen pri železnici in tako se je Miha z vlaki spoznal že kot otrok. Danes je tudi sam pri železnici.

»To je kar drag hobi, odvisno pa je tudi, v kako podroben model se spustiš. Če poznaš pravo železnico, potem seveda stremiš k čim bolj realističnemu modelu. Detajli so pomembni. Malce večjo maketo lahko sestavljaš dve, tri leta, kakšno tudi do deset let. Vedno lahko kaj novega dodaš, ti ni kaj zanimivo in spremeniš.«

Znano je, da ljudje, ki gojijo omenjeni hobi, radi vse popoldneve preživijo v družbi lokomotiv, tirnic, kretnic, vagonč­kov. Miha nam s hudomušnim izrazom na obrazu zaupa, da je v bistvu žena vedela, kakšen hobi ima in da se s tem ne moreš kar nehati ukvarjati. Opaža pa, da mlajše generacije zanimajo bolj računalniki, vozijo se raje z avtomobili kot vlakom.

»Včasih je imela doma vsaka družina kakšen vlak, kot igračo.«

Tudi sama se spominjam, da je bil nakup vlaka kot igrače na koncu družinski projekt. Predvsem ko smo se lotili sestavljanja tirnic, potem položili nanj vlak in največje veselje je bilo, če je ta speljal, še večje pa, če je naredil krog, ne da bi iztiril.