Dediščina plebiscita 1990

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 17. november 2010 / 06:00

Dvajset let bo že od plebiscita, na katerem smo 23. decembra 1990 z veliko udeležbo in veliko večino glasovali za samostojno in neodvisno državo! Takrat je bilo to vseljudsko glasovanje eminentno politično dejanje, dvajset let pozneje je že del narodove kulturne dediščine. Viktor Žakelj, ki je plebiscit prvi predlagal, pa je o tem napisal knjigo.

Se še spominjate plebiscita 1990? Najmlajši od tistih, ki smo šli v nedeljo, 23. decembra 1990, na volišča, so bili takrat stari 18 let, zdaj jih torej imajo že 38. Živih pa je še več kot petdeset starejših letnikov. Skoraj vsi smo bili zraven, skoraj vsi smo glasovali za samostojno in neodvisno Slovenijo. Ne spominja pa se več vsak, kako se je plebiscitna pobuda rojevala in kaj vse se je dogajalo v njenem zakulisju. Viktor Žakelj, politik, takrat predsednik in poslanec Socialistične stranke Slovenije, ki je plebiscit prvi javno predlagal – ko je 2. oktobra 1990 takratni Skupščini SRS naslovil Pobudo za razpis plebiscita za samostojno državo Slovenijo – je ob 20-letnici takratnega dogajanja napisal knjigo. Plebiscit 1990 je njen naslov, podnaslov pa Med politikantstvom, strahom in pogumom. Izdala so jo tržiška Učila, uredila Mojca Benedičič. Knjiga je narejena tako, da avtor v svoje osebne spomine in razmišljanja vpleta številne dokumentarne vire, še posebej pa jo bogatijo spominski prispevki, ki so jih na avtorjevo željo posebej za to knjigo napisali France Bučar, Miroslav Cerar ml., Matjaž Kmecl, Tone Peršak, Miran Potrč, Izidor Rejc, Mile Šetinc, Ludvik Toplak, Lojze Ude in Jože Zupančič. Žakelj zapiše tudi, koga je za prispevek zaprosil, a se ni odzval. Denimo: »Milan Kučan, prvi predsednik Republike Slovenije, večkrat povabljen, se ni odzval in ni ničesar napisal.« Ali pa: »Lojze Peterle, takratni predsednik IS RS, večkrat povabljen, se ni odzval, ničesar napisal.« In še: »Igor Bavčar, delegat/poslanec/minister, se odzval, obljubil, a obljube ni izpolnil.« Janeza Janše očitno ni niti povabil … Ko je Viktor Žakelj v tistih letih vodil prve Glasove preje, je bil Milan Kučan njegov gost kar dvakrat, Peterle enkrat, Igor Bavčar in JJ tudi takrat nista prišla na vrsto … Odzval se je tudi Franco Juri; knjigo bogatijo njegove takratne karikature, ki o dogajanju pričajo na svoj način.

Kako se je torej vse skupaj začelo? In čigava je bila plebiscitna ideja? »Ne vem, kdaj in kdo točno – morda je bil to Vojko Volk – je prvi omenil možnost plebiscita. Diskusija v stranki je stekla septembra in vanjo so bili od začetka vključeni dr. Bojko Bučar, dr. Savin Jogan, mag. Tone Jerovšek in mnogi drugi strokovnjaki s področja mednarodnih odnosov in domačega prava. Začutili smo, da je to pravi instrument, ki nas bo (dodatno) povezal, a obenem bo dal vsaj misliti zahodnim državam, da je s tedanjo Jugoslavijo resnično nekaj narobe. Mene, ki sem se takoj zavedel, kaj me čaka, je ta ideja močno angažirala. Spominjam se, da sem si kaka dva dneva zastavljal vsa mogoča vprašanja, povezana s plebiscitom, in nanje iskal odgovore. Ideja se mi je zdela imenitna in sem jo takoj sprejel, premišljal sem torej le o tem, katera vprašanja se lahko pojavijo in kako bom/bomo nanje odgovarjali. Takoj smo se tudi domenili, da bom prvi glasnik glede tega vprašanja jaz, a to le zato, ker sem bil pač predsednik stranke.«

Avtor v nadaljevanju svoje tedanje razmišljanje strne v šest točk. »1. Plebiscit navadno za dolgo, če ne za večno, zacementira plebiscitarno odločitev. Spomnil sem se na koroški plebiscit iz oktobra 1920, ki je dokončno razdelil Koroško. Spomnil sem se na knjigo Lojzeta Udeta st. na to temo, ki sem jo pred leti prebral in mi je dala misliti. 2. Bo slovenska politika sprejela našo morebitno pobudo za plebiscit? Bo dovolj poguma za sprejem tveganja? Bo prevladala državniška drža ali bodo v ospredje prišla medstrankarska prestižna razmerja? 3. Kako bo reagiralo volilno telo. Se bodo ljudje udeležili glasovanja? Bodo obkrožili 'da' ne glede na tveganje, ki ga je v negotovih domačih in evropskih razmerah nosila v sebi ideja samostojnosti? 4. Kako bo na to pobudo reagirala Miloševićeva Srbija in preostali del Jugoslavije in seveda JLA? 5. Kako se bo odzvala (zaskrbljena) tujina, ki je še vedno sanjala o Markovićevih reformnih projektih kot rešilni poti iz jugoslovanske gospodarske in politične krize? 6. Bomo zmogli pobudo ustrezno predstaviti, biti prepričljivejši od plebiscitu nasprotne strani? - Na taka in podobna vprašanja sem tedaj iskal odgovore. Danes tovrstna vprašanja zvenijo prazno, kažejo nek (nepotreben) strah, celo nezaupanje volilnemu telesu. A tedaj ni bilo tako: bil je čas velike negotovosti. Da je stvar bila hudo resna, kaže dejstvo, da so menda nekateri – zlasti politiki iz vrst Demosa (a ne le oni) – iskali stalna bivališča onkraj Karavank in Soče za primer, če osamosvojitev spodleti. Meni je bilo jasno: če projekt ne uspe in s tem osamosvojitev Slovenije, bo žena Helena izgubila moža in sinova očeta. Tudi tovrstno razmišljanje ni del marketinškega pretiravanja, ampak se je kmalu pokazalo kot krvava realnost v drugih delih do tedaj skupne države. Tako je bilo. Žal!«

Skrbelo ga je tudi, kako se bodo odzvali prvi možje tedanje oblasti: zakonodajne – France Bučar, izvršilne – Lojze Peterle, predvsem pa Milan Kučan, ki je bil v drugi polovici osemdesetih glavni igralec v slovenski politiki. »Vedel sem, da ga je naša pobuda presenetila in tudi razjezila. Bila je zunaj njegove domene, zunaj njegove kontrole. Da je bilo temu tako, sodim zaradi dvojega, najprej: Kučan je obvladal sceno, ne več tako kot pred leti, pa vendar. To pa se mu je zgodilo tako rekoč na njegovem dvorišču, ki pa – to je vedel – ga že nekaj časa ni (povsem) obvladal, in dalje, Kučan je edini resnično poznal tedanje zlo Beograda, svoje že odkrite sovražnike in surovo silo, s katero so le-ti razpolagali. Vse to je poznal in spoštoval. V prvem trenutku je bil verjetno prepričan, da bi to lahko bila kaplja čez rob. Tega se je bal in to upravičeno. Takoj me ni poklical, čez dan dva, ko je zadevo že premislil, pa je to storil. Vedel sem, da se bo to zgodilo in bil sem pripravljen. Tisti trenutek je bil pri meni v pisarni Vojko Volk. Ko je slišal, da me je poklical Kučan, je sedel in prebledel.«

Gotovo vas zanima, kakšno je bilo njuno soočenje? »Kučan je vedel, da nima formalne moči, da bi lahko ta proces zaustavil. Oba sva vedela, da bova ostala pri svojem. Predobro sva se (že) poznala. Očital mi je tisto, kar sem pričakoval, da smo se prenaglili, da soliramo, da smo to storili iz marketinških razlogov, da s tem ogrožamo osamosvojitveni projekt, in podobno. Poslušal sem. Z nobeno mislijo me ni presenetil. Tudi jaz sem delil njegovo zaskrbljenost, le tista, da s tem iščemo možnost za promocijo naše 'male stranke', se mi je zdela nevredna njega. Počakal sem, da je povedal svoje, nato pa sem mu odgovoril, in sicer, da tudi mi delimo občo zaskrbljenost nad stanjem v takratni skupni državi, da pa vidimo v plebiscitu tisti najboljši pravno-politični instrument, ki je zanesljivo pravi korak, korak v smeri dokončne slovenske osamosvojitve, ter da je tudi čas pravi. Končala sva pogovor. Ostala sva vsak pri svojem. Po teh razgovorih sem vedel, da ne Peterle, ne Bučar, ne Kučan temu ne bodo nasprotovali, nasprotno, pobudo bodo (čez čas) vzeli za svojo in storili vse, da se pravno korektno opravi sam plebiscit in kasneje tudi konkretizira 'ljudska volja'.«

Prvi možje na takratni politični sceni torej niso nasprotovali. Kaj pa Demos, »demokratična opozicija Slovenije«, ki je po volitvah 1990 postala njena pozicija? Zakaj je Demos vztrajal na sprejemu nove ustave kot prvemu dejanju osamosvojitve? »Tega nisem razumel in ne razumem. Namreč, ustava je ključno pravno dejanje, ki se sprejema s kvalificirano večino in soglasje o tem besedilu je objektivno gledano težko dosegljivo. To terja najmanj čas, Slovencem pa se je tedaj mudilo, zelo mudilo. Je temu botrovalo samoljubje ustavnih pravnikov, ki jih je bilo v Demosu (vsaj šteli so se za to) kar nekaj? Ne vem: političen razmislek pri Demosu je vsekakor izostal. Rezultat: izgubili smo mesec dragocenega časa.« In naslednje pomembno vprašanje: zakaj se je Demos končno le odločil za plebiscit? »Že tedaj, danes pa je sploh očitno, da se jim ni iznenada priljubil plebiscit kot najbolj prikladen pravno-politični instrument za razreševanje tovrstnih problemov, temveč da je šlo za politični premislek. Z delom na novi ustavi so namreč prišli pred zid in postalo je jasno, da ga ne bo mogoče v kratkem preplezati. Razmere v Jugoslaviji pa so se vse bolj zaostrovale. Čas je postajal dominanten faktor, plebiscit pa tako primeren in uresničljiv projekt. In drugo: razhajanja v Demosu so postajala iz dneva v dan večja, ugled Demosa med volivci pa je naglo kopnel. Rešitev: velika tema – osamosvojitev, plebiscit, mobilizacija ljudi – tako rekoč edina možna rešitev. Plebiscit – tako so verjetno razmišljali – naj nemudoma postane Demosov projekt, ki pa naj se vsaj začasno prodaja (spet demagogija) kot 'skupni projekt vseh strank'. Rečeno, a še ne storjeno. Najprej je bil potreben 'udar' Demosovih svetovalcev: Tineta Hribarja, Petra Jambreka, Toneta Jerovška in prvega človeka Demosa, Jožeta Pučnika. Zapisnika oz. kasete, ki bi nesporno dokumentirala takratno očitno burno dogajanje v Poljčah 10. oz. 11. 11., ni … Ve se le, da ni šlo zlahka, da Lojze Peterle menda ni bil prisoten, da se mnogi demosovci še nekaj časa s tem predlogom niso poistovetili. Predolgo so bili naviti v drugo smer, pa še predlagatelji pobude za plebiscit smo bili za nekatere moteči.«

Znano je, da je do udejanjenja plebiscitne pobude prišlo šele takrat, ko jo je za svojo vzel Demos. Vodja Demosa pa je bil Jože Pučnik. Preberimo, kako njegovo odločilno vlogo razlaga Žakelj. Poskuša odgovoriti na vprašanje, »zakaj je predsednik Demosa tako iznenada in neusklajeno z drugimi činitelji (Predsedstvom, Vlado, strankami pozicije in opozicije), 'določil' datum za plebiscit. Niti tega povsem zanesljivo ne vemo, ali je z datumom presenetil tudi prej omenjene 'pučiste'. To vprašanje me je begalo že tedaj. Gospoda Pučnika – nekako v tistem času sem začel z njim navezovati stike, kasneje pa sva se prav zbližala – sem doživljal kot premišljenega človeka. Mož je bil res naglih kretenj in včasih tudi dejanj, begajočega, ostrega pogleda, jasnih odrezavih formulacij, dolgoleten zapor in zdomstvo sta se mu seveda poznala – komu se ne bi? Pa vendar: kje so razlogi, da je 'neusklajeno' prišel na plano z datumom? Obstajati, sem tedaj premišljal, morajo racionalni razlogi za to njegovo ravnanje. Po tistem, kar se je dogajalo zadnje mesece, posebej zadnji mesec v tistem času, se je dalo sklepati, da je hotel postaviti pred 'gotovo dejstvo' prenovitelje in 'bivše mladince', ki so delali 'težave' pri sprejemu nove ustave (po njegovem osamosvojitvi), do pobude za plebiscit pa so bili (selektivno seveda) vsaj zadržani. A to zagotovo ni bil edini, morda niti ne ključni razlog, sem premišljal. Ključni razlog – danes je to znano – so bile razmere v Demosu, ki se je vztrajno cepil in kasneje kmalu ugasnil. Da je tako hudo, tega tedaj, priznam, nisem vedel. Vedel sem sicer, da so si 'eskadejevci' in 'demokrati' v laseh in da je Peterle vedno manj zaželen na premierskem mestu. Torej 23. december je bil v prvi vrsti ultimat omahljivcem v Demosu, najbolj pa Vladi. Pučnik je torej tudi v tem primeru ravnal premišljeno. Si je pa s tem nakopal novih sovražnikov. Saj veste: nekaterih se v življenju drži sreča, drugih smola, tretji pa vežejo na sebe vedno nove in nove sovražnike. Pučnik je sodil med slednje. Zakaj je partijska oblast pred leti izbrala za žrtveno jagnje prav Pučnika in mu vzela sedem let življenja? Še danes ne vem. Rečem lahko le: krivično, nerazumljivo, vsega obsojanja vredno zavrženo dejanje. Potem, ko se kot upokojenec po dolgih letih bivanja v Nemčiji vrne v domovino, je svojim rabljem in njih simpatizerjem moralen maček. Peče jih vest in nalepijo mu etiketo revanšista. Z Demosovimi veljaki se tudi ne ujame. On je bil pravi disident, trpin, drugi so bili povečini salonski oponenti – bili so propadajočemu sistemu dejansko leta služabniki. To jih je očitno peklo, konvertitstvo vedno pekli. Kasneje, ko smo (žal neuspešno) delali skupno socialdemokratsko stranko in sva bila več skupaj, sem mu ob priliki rekel: 'Jože, pretiravaš, Demosovci, ki jih omenjaš, le niso tako moralno izprijeni, kot praviš.' 'Ne,' je rekel, 'ti jih ne poznaš, boš videl.' Jože, priznam, imel si prav, bi mu danes rekel.«

Kakorkoli že, plebiscit nam je bil tako rekoč usojen. Tako usodne odločitve ne more sprejeti ta ali ona vrhuška, o njej se mora izreči ljudstvo kot nosilec oblasti v sodobnih državah. To po svoje potrjuje tudi razmišljanje, ki ga je za Žakljevo knjigo napisal Miroslav Cerar ml. Preberimo samo tale odlomek. »Če bi bilo v tistem času manj političnih nesoglasij v postopku sprejemanja nove slovenske ustave in bi bila ta sprejeta že konec leta l990 ali v začetku leta 1991, bi do posebnega plebiscita za samostojno Slovenijo zelo verjetno ne prišlo. V tem primeru bi skoraj zagotovo prevladala ideja, da se Slovenija konstituira kot samostojna država s sprejemom nove ustave, o kateri bi dokončno odločili volivci na (ustavnem) potrditvenem referendumu, pri čemer pa bi imel seveda takšen referendum tudi naravo plebiscitarne odločitve.«

Knjižno pričevanje Viktorja Žaklja o plebiscitu 1990 je seveda le eno od možnih. Podpisani se ne bi spuščal v vprašanje, kdo je bolj zaslužen za to veliko dejanje, od prve pobude do izvedbe. Morda se kdo od akterjev z vsem, kar je napisal Žakelj, ne bo strinjal, dejstvo pa je, da je njegovo pisanje dragoceno pričevanje in da se lepo bere. Berite in sami presodite.

Viktor Žakelj, Plebiscit 1990, Med politikantstvom, strahom in pogumom, Učila International, Tržič, 2010, 216 strani, 24,90 evra, www.ucila.si