Zakaj je včasih težko biti dosleden?

Otroci so pametni. Že v porodnišnici naštudirajo, koga bodo lažje ovijali okrog prsta. Mogoče naredijo načrt že v maternici … načrt A: Tale moja mama je čutiti mehka in neodločna, do vseh prijazna in ustrežljiva, obeta se mi lahko življenje, vse dosegljivo. Načrt B: Moja mati pa ves čas joče, to je pomemben podatek, kajti solze so prava pot do mojega cilja. Načrt C: Joj, kaj je to vojaški glas. Pri mami ne bom veliko dosegel, je kot neustrašni general z velikim trebuhom. Poskusil bom raje pri očetu, on je videti popus­tljiv.

Kdo bi vedel? Dejstvo je, da otroke pogosto podcenjujemo in pozabljamo, da nas čutijo, slišijo, gledajo. Čeprav ne razmišljajo tako kot odrasli, pa ustvarijo svoje načine preživetja, glede na dane okoliščine. Te pa ustvarjamo starši. Noben otrok ni odgovoren za ravnanje staršev, zato je malce krivično reči, da je otrok razvajen. Kot da bi bil to sam od sebe. Pozabljamo dodati, kdo ga je razvadil. Okoliščine so včasih tudi naše opravičilo. Bolezen otroka ali bolezen staršev, smrt bližnjih, selitev, ločitev, prezaposlenost, utrujenost. To so vzroki, da smo manj dosledni, da ne zmoremo vztrajati pri zahtevah in da popuščamo. Skoraj ni starša, ki bi v omenjenih okoliščinah zmogel vzgajati tako kot sicer. Če je otrok bolan, ima pogosto drugačen dnevni ritem, spremeni se hrana, prosti čas in naše zahteve. Kadar je zelo bolan, se to stopnjuje in v želji, da bi se čim bolje počutil, mu olajšamo veliko stvari. Ko gre za kratkotrajna obdobja, lahko kmalu spet vzpostavimo normalen red in škode ni pretirane. Kadar pa se stanja popuščanja in nedoslednosti vlečejo dalj časa, pa pričakujmo težave.

Z doslednostjo je podobno kot z delovanjem ledvic. Dolgo časa ne vemo, da nekaj ni v redu. Ko ledvice odpovedo, je prepozno. Ko ugotovimo, da otrok ne upošteva pravil, zahtev in ne prevzema odgovornosti, je tudi prepozno. Samo z veliko željo po tem, da stanje popravimo, in z mislijo, zakaj je to dobro za otroka, nam lahko uspe vzpostaviti neke boljše načine vedenja. Nenapisano pravilo pri tem je, da stanje pri vzgoji popravljamo dvakrat toliko časa, kot se je delala škoda. Ker ni takoj rezultatov, včasih obupamo. Starši, ki ste v tej situaciji, ne obupajte. Splača se vztrajati. Ko se enkrat zavemo, da ne gremo v pravo smer, je že pol narejenega. Najtežje je priznati, da nam je zadeva ušla iz rok. Potem potrebujemo načrt in spodbudo drugih ljudi. En sam človek težje vztraja kot dva, ki se bodrita, se pogovarjata in iščeta rešitve.

Biti dosleden ni nekaj težkega. Težko je takrat, ko imajo otroci več energije, več časa in večjo osredotočenost na cilj. Naučimo se tega od njih. Poskrbimo, da bomo manj utrujeni, da si bomo vzeli čas, ko bo to potrebno, in pred seboj imejmo cilj – doslednost obeh staršev pri vzgoji. Otroci največkrat izkoriščajo vse našteto. Preverijo naše psihofizično stanje, stopnjo resnosti v glasu ter zaposlenost. Zelo radi nas preizkušajo, ko imamo obiske, ko govorimo po telefonu, ko se nam mudi, ko smo zaspani ali utrujeni. Če vse to poznamo, smo v prednosti, kajti njihova taktika je razkrita in poznamo njihove načine. Otroci uporabljajo v boju proti naši doslednosti še solze, kuhanje mule, vpitje, prilizovanje, jamranje, iskanje krivcev in različnih razlogov, zakaj nečesa ne naredijo. Pri tem so ustvarjalni skoraj tako kot odrasli, ali še bolj. Ko starši poznamo razlog, zakaj bi pri nečem vztrajali, bomo tudi našli način, kako bomo to naredili. Problem naj ima vedno prednost. Vzemimo si čas, ko sumimo, da bi nas otrok rad po hitrem postopku nekaj prepričal. Na začetku naše vztrajnosti naletimo na upor in vse prej naštete načine preizkušanja. Ko to nekajkrat ponovimo, ni več tako nemogoče. Ko vztrajamo nekaj mesecev, pa si lahko čestitamo. Vendar ne zaspimo ob prvih uspehih. Zalivajmo, kar smo posadili. Otroci nikdar ne nehajo preizkušati mej. Tudi odrasli to počnemo, ampak na bolj ali manj prefinjene načine. Kdo pa nas vzgaja?