Osemnajstkrat kaša, pa je nedelja

Šestkrat na teden po trikrat na dan se ni ravno gledalo v skledo, saj je bila prehrana v preteklosti slaba in enolična. Ljudje so komaj čakali na nedeljo, ko se je na mizi znašlo tudi kaj boljšega. Vodnici po razstavi Kaša, žganci, zelje s podnaslovom Dediščina prehrane na Gorenjskem za sodobno rabo, ki je na ogled v Gorenjskem muzeju v gradu Khislstein, sta bili njeni avtorici etnologinja Tatjana Dolžan Eržen in zgodovinarka Monika Rogelj.

Besedo lačen v mojih mislih – pogovor in razstava o prehranskih navadah človeka včasih že vnaprej zlakotni – je kaj hitro prebrala soavtorica razstave Tatjana Dolžan Eržen z besedami: »Najprej bo hrano treba pridelati, šele potem bomo pogledali, kaj se je nekoč znašlo na mizi v povprečni Gorenjski družini.« Ob nekaj zanimivih podatkih, ki so jih o prehranjevanju v naši pokrajini pred več tisoč leti dale arheološke raziskave na Bledu in v Bohinju, je prva soba razstave Kaša, žganci, zelje posvečena pridelavi hrane, pri čemer kolo časa zavrtimo za sto, sto petdeset let nazaj.

Mnogo dela, pa malo jela

»V preteklosti je bila samooskrba zelo pomembna. Ljudje so jedli tisto, kar so pridelali. Niso hodili v trgovine, ker jih niti ni bilo. Seveda je bilo moč osnovne surovine za pripravo hrane kupiti tudi na tržnici, a so ljudje privarčevali, če so uporabljali, kar so pridelali na lastnih njivah in vrtovih,« poudari Dolžan Erženova in uvodni del označi kot pot od zemlje in setve do žetve. Predstavljena so tradicionalna orodja plug, brana, kosa, srp in podobno, na fotografijah predvsem iz druge polovice prejšnjega stoletja vidimo podobe nekaterih kmečkih opravil na polju, v krajših zapisih pa sta avtorici ubesedili načine pridelave, za katero so bili značilni težki delovni pogoji in veliko truda za ne vedno dobro letino.

Od rok do ust je dolga pot, nas vodi prvi naslov ali naslednji, ki pravi Suša en kos kruha sne, moča ti kose. »Naslove sva si izposodili iz ogromne količine pregovorov, ki jih imamo na Gorenjskem na temo hrane. Za posamezne teme sva izbrali primerne pregovore in citate ter s tem že v naslovih ilustrirali, o čem bo govora. Hkrati pa vsi ti pregovori tako kot ilustracije Andrejke Čufer poskušajo pokazati na odnos do hrane, nekakšno občutenje ljudi, ki ga lahko v daljšem časovnem obdobju povežemo s hrano,« pojasnjuje Monika Rogelj.

Kdor je božji, ta je sit

Prehrana je bila precej enolična, kot pojasnita vodnici po razstavi, pa gospodinje pri kuhi tudi niso bile ravno izvirne in še manj inovativne. Tudi zaradi obilice dela na kmetiji in ob tem pomanjkanja časa so kuhale predvsem, kar so se naučile od svojih mam, čim bolj enostavno in skrbno s hrano, saj te ni bilo v izobilju. Da včasih ni bilo vredno gledati v skledo, saj si vedel, kaj je tam, običajno kaša ali pa močnik. To je bil cilj, pri obroku sesti za isto mizo in pojesti, kar je bilo skuhano, ker drugega ne boš dobil, pa naj je bilo to hrana iz kakšnega žita, krompir, kislo zelje ali repa, za praznike tudi meso in pecivo.

Ob enostavni mizi je pod stropom v kotu razpelo z odrešenikom. »Oče naš se je molil pred obrokom, velikokrat pa tudi po njem. Matevž Oman iz Stražišča je zapisal, da ko je ata rekel: 'Kdor je božji, ta je sit!', so morali vsi odložiti žlico, ne glede na to, ali je bilo še kaj v skledi. No, to je na koncu pojedel kar ata,« pove Tatjana. Zato je bilo včasih dobro, če si hitro jedel – ni zaman pregovor, da kdor je hiter pri jelu, je hiter tudi pri delu.

Osemnajstkrat v tednu kaša ali močnik, šele v nedeljo je na mizo včasih prišlo tudi meso in kakšna sladica. Šele v 20. stoletju se je hrana nekoliko izboljšala, med obema vojnama in v drugi polovici stoletja pa so začeli organizirati različne kuharske in gospodinjske tečaje tudi za podeželske ženske.

Meščani so na vsak način jedli bolje. Na ogled sta meščanski jedilni pribor pa tudi na roko napisana knjiga receptov samo za sladice. »V tem zvezku se že odraža znanje kuhe. Recepte si je zapisovala Marija Kušar, žena kranjskega uradnika, kjer so si lahko privoščili boljšo in bolj raznoliko prehrano, pa tudi kuharskega znanja je bilo več.« pripoveduje Dolžan Erženova. K boljši prehrani pa je prispevalo tudi to, da so črne kuhinje počasi šle v zaton. »Velike kmetije so že pred drugo svetovno vojno imele bele kuhinje, vgradne štedilnike in bivalne kuhinje, po vojni pa se je to še bolj razmahnilo.«

Od močnika do rašovne

»Z Moniko sva se odločili, da namesto praznične prehrane v preteklosti, ki jo že dobro poznamo, tokrat predstaviva vsakdanjo hrano, ki ima potencial tudi za današnji čas,« o trendu vračanja k tradicionalnim jedem iz preteklosti, seveda pripravljenih na sodoben način, pove etnologinja Gorenjskega muzeja, ki je doma pripravila kar 24 tovrstnih jedi. »Vsi smo se zredili,« se Tatjana pošali, da je povsod zraven moka. A ne le to, številne jedi so zabeljene z maslom ali ocvirki. Več vrst močnika, žganci, mlinci, tržiška flika, krapi, kaša, rašovna, okisani ričet, mešta, gvavnek, gluhi štruklji in druge značilne jedi vzbudijo in pospešijo tek. Pogled na veliki pano s fotografijami vseh teh jedi in sestavin zanje daje občutek »za prste obliznit«. A obe sogovornici potrdita: že, že, če tovrstno hrano jemo vsake toliko časa, če je vsak dan na mizi recimo močnik, pa bi ob tem težko kazali navdušenje.

Psihološki učinek vseh teh jedi je, da se mi zdi, da v naslednjo sobo stopam dva ali tri kilograme težji. »Če hočeš pojesti, tisto, kar si pridelal, moraš znati to tudi shraniti,« povesta vodički, ko vstopamo v naslednji razstavni prostor.

K prihranjenemu se pride, k pojedenemu ne

V kleti kašče so okopavine, krompir, korenje, repa, koleraba, najpomembnejša pa je kašča za žito. Na razstavi sta na ogled dve. Večja je bila namenjena različnim žitom, manjša fižolu, suhemu sadju. Različna žita so predstavljena na lesenih ploščicah in jih lahko otipamo.

V nadaljevanju so prikazani različni načini in z njimi posodje in drugi pripomočki za shranjevanje in tudi predelavo živil, da imajo ta daljšo trajnost. Že naši predniki so se zavedali, da je treba vse porabiti, da se hrana ne meče proč. Tako imenovani zero waste pravzaprav ni nič novega.

Ob žitu, zelenjavi in stročnicah je predstavljeno tudi shranjevanje mlečnih izdelkov pa tudi mesa in jajc in ne nazadnje zelišč, gob in gozdnih sadežev. Mesnine so se sušile tudi pod stropom na skednju. Na ogled je tudi nekaj zelo izvirno pripravljenih posod oziroma skrinj za shranjevanje živil, od tistega za šunko do zanimive posode za kuho zelja in klobas skupaj.

Pri mnogih so oči bolj lačne kot želodec

To, o čemer ste prebirali, je v šestdesetih in sedemdesetih letih na neki način sobivalo s sodobnim načinom prehranjevanja. Po drugi svetovni vojni smo bili na tem področju priča postopnim spremembam. Kot pojasnjuje Monika Rogelj, so ljudje od pomanjkanja prešli v dobo izobilja. »Večina hrane se kupuje v trgovinah, ljudje se večinoma zaposlijo zunaj svojega doma. Že po prvi svetovni vojni je vedno večji delež zaposlen zunaj kmetijstva, sredi šestdesetih let pa je delež ljudi, ki se preživljajo s kmetijstvom, le še deset odstotkov. Hrana se še vedno pridela doma, na Gorenjskem je še veliko malih mešanih kmetij, hkrati pa se ljudje na veliko selijo v mesta, kjer živijo v stanovanjih in hrane nimajo kje pridelati, zato jo morajo kupiti.«

Na razstavi sta na ogled dva ambienta. Majhna delavska kuhinja je bila standardna oprema stanovanj – razstavljena je iz bloka na Zlatem polju v Kranju. Kuhinje so bile majhne, ker v stanovanjih ni bilo veliko prostora, hkrati pa so bile ženske zaposlene, tako kot moški so začele služiti denar in niso imele veliko časa za ukvarjanje s kuho. »Zato je bilo treba olajšati delo v kuhinji in v trgovinah je bilo moč dobiti vedno več predpripravljene hrane,« dodaja Rogljeva.

Drugi ambient predstavlja trgovino oziroma tisto, kar je v drugi polovici 20. stoletja prihajalo v delavske domove, od prvih UNRA paketov do prave eksplozije potrošništva, supermarketov in vedno več izdelkov v embalaži iz plastike. Tu pokukamo tudi v obrat delavske prehrane.

V aktualnem času se spet poskušamo vračati, se vključiti v lokalno preskrbovalno verigo in prehranske navade spet prilagoditi načinu brez odpadkov. Če smo bili pred petdesetimi leti navdušeni nad tem, da je bilo vse na dosegu roke, smo danes pripravljeni narediti več, da pridemo do lokalne, preverjene in kvalitetnejše hrane.

V današnjem času pozitivne prakse kot generatorja razvoja prodaje lokalno pridelane hrane nastopata dva znana gostinca – Uroš Štefelin in Tomaž Krištof, ki sta pripravila pogrinjka, na kakršna naletimo v njunih gostilnah. Ob domiselnem oblikovanju prostora ob omenjenih pogrinjkih in prehranski raznovrstnosti sodobnega časa skozi steno vidimo v preteklost in čas enolične prehrane. Ob razstavi je izšel tudi bogat katalog, ki je njena nadgradnja, saj so v njem posamezne predstavljene teme še podrobneje opisane. Predstavitev kataloga, ki je prava monografija o dediščini prehrane na Gorenjskem, bo 17. marca ob 18. uri v Gorenjskem muzeju.