S stripom po slovenskih muzejih

Pred dnevi je iz tiskarne prišel nenavaden vodnik po šestnajstih slovenskih muzejih. Nenavaden zato, ker nas v muzeje popelje strip z naslovom Žanov super mega fantastični potep po zgodovini Slovenije. Napisal, narisal, pravzaprav domislil se ga je stripovski avtor Ivan Mitrevski.

Kamnik – Uf, kako dolg naslov za strip. Sledita kratek premislek in ugotovitev: seveda, saj je dolga tudi tema, ki jo strip obravnava, namreč tukajšnjo zgodovino. A ne zgodovino Slovenije kot državne tvorbe, ampak zgodovino tistega, kar se je dogajalo na tem sicer majhnem, a precej prepišnem območju, z zgodbami, ki so jih ustvarili ljudje, ki so tu živeli od pradavnine do ne tako oddaljene preteklosti v prejšnjem stoletju.

Naši predniki so naslednjim rodovom v hrambo zapustili marsikaj zanimivega, kar je v različnih oblikah – predmetih, podobah, zgodbah in podobno – danes v največji meri našlo svoje mesto v muzejih. Dobre zgodbe že po tradiciji iščejo tudi stripovski avtorji in jih potem v risbi in besedi pripovedujejo v stripih, ki v zadnjih letih ob kvalitetnih ustvarjalcih tudi na Slovenskem dobivajo vse večjo pozornost. Kamničan Ivan Mitrevski se je po več uspešnih stripovskih projektih (med novejšimi sta recimo Volkulja Bela in čarobni gozd ter Skrivna zgodovina Slovencev skupaj s tekstopiscema Noahom Charneyjem in Miho Mazzinijem) po snov odpravil v muzej, natančneje v 16 slovenskih muzejev in eno nacionalno galerijo, kjer je izbral muzejske predmete in okrog njih spletel zanimive dvostranske stripovske dogodivščine. Kot sam pove, ni izbiral predmetov, na katere so posamezni muzeji morda najbolj ponosni, ampak se je odločil predvsem za tiste, ki so se mu iz tega ali onega razloga zdeli zanimivi za strip.

Lahko bi rekli, da so prav izbrani predmeti tudi glavni junaki knjige, ker pa gre za strip, ki je v prvi vrsti namenjen osnovnošolskim bralcem, seveda ne smejo manjkati tudi junaki z imeni, recimo kakšen navihan fantič in na drugi strani njegov protipol, s katerim se »špikata« in si nagajata, kolikor se le da. Bister in pogumen osnovnošolec je tako Žan, oni drugi, prava nadloga, pa je Razhudnik. Žan ima zelo preprost dostop v zgodovino, samo dotakne se predmeta in že je v »njegovem času«. A kaj, ko se tam nekje potika tudi Razhudnik.

Tako se je Žan recimo dotaknil škofjeloškega grba in že je bil v zgodbici o tem, kako je vanj prišel lik zamorca. Načinov, kako priti v grb je bilo najbrž veliko, z nekaj domišljije tudi tako, kot to opiše in nariše Ivan Mitrevski. Če je v Loškem muzeju odpeketal v srednji vek, se je Žan v Muzejih radovljiške občine dotaknil točno določene panjske končnice, v Gorenjskem muzeju se je srečal s Francetom Prešernom in mu pomagal pri rimah, v Medobčinski muzej Kamnik pa so ga vabile majolike in še kaj, saj je to njegov domači muzej. Ob muzejih v domači pokrajini se je Žan podal še v lov za predmeti v Dolenjski muzej Novo mesto, Kobariški Muzej, Notranjski muzej Postojna, Pokrajinski muzej Celje, Pokrajinski muzej Koper, Pokrajinski muzej Maribor, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Pomurski muzej Murska Sobota, Mestni muzej Ljubljana ter še tri muzeje, ki so v glavnem mestu: Narodni muzej Slovenije, Prirodoslovni muzej Slovenije in Slovenski etnografski muzej, tu pa še je Narodna galerija.

Strip na sedemdesetih straneh je gostobeseden, a hkrati tudi pisan in živahen, saj ga Žan in Razhudnik vseskozi nekaj »pečeta«. Mitrevski v njunih dogodivščinah razkriva zanimive predmete in jim vdahne zgodbice, hkrati pa mladino povabi v posamezne muzeje, kjer ta lahko spozna še več predmetov in izve še več zanimivih zgodb. Zabavno in poučno, kot so lahko tudi obiski v muzejih.