Učiteljski poklic je privilegij

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. oktober 2008 / 06:00

Mirjana Pretnar, upokojena profesorica defektologije, je prejela državno nagrado za življenjsko delo na področju šolanja otrok s posebnimi potrebami.

»Moje delo je bilo izjemno zanimivo, dajalo mi je veliko možnosti za ustvarjalnost, prinašalo je veliko novih strokovnih izzivov, zahtevalo pa je tudi neprestano izobraževanje in iskanje novih znanj,« razmišlja nagrajenka Mirjana Pretnar. Kot pravi, ji je prineslo tudi možnost spoznati izjemne sodelavce, kolege in starše ter seveda otroke in odrasle s posebnimi potrebami, ki so, kot pravi, v resnici ljudje s povsem enakimi potrebami in željami kot vsi drugi. »So dragoceni ljudje z neštetimi talenti in sposobnostmi ter pozitivnimi človeškimi lastnostmi.«

Prejeli ste nagrado za življenjsko delo na področju šolanja otrok s posebnimi potrebami. Je to priznanje mogoče primerjati z majhnimi zmagami in uspehi, ki ste jih doživljali sproti pri svojem delu z otroki in odraslimi s posebnimi potrebami?

»Ta nagrada zame predstavlja izjemno veliko čast, saj me s tem uvrščajo med velike učitelje. Zato sem bila malo tudi v zadregi, saj se takoj vprašaš, kaj sem res tako posebnega naredila, da si to zaslužim. Pri učiteljevem delu zelo veliko pomenijo tudi ti sprotni uspehi, majhne zmage, posebno na našem področju dela z otroki s posebnimi potrebami, kjer so ti majhni koraki in male zmage lahko zelo velike in so lahko enakovredne eni taki veliki nagradi.«

Bili ste med tistimi, ki so orali ledino pri ustanavljanju predšolskih oddelkov za otroke s posebnimi potrebami. S kakšnimi težavami ste se srečevali ob tem?

»To je bil prvi tak oddelek, ki so ga odprli na Gorenjskem. Zato sem veliko stvari delala prvič, saj še ni bilo posebnih izkušenj na tem področju, na katere bi se lahko naslonila. Spomnim se svojega prvega dneva v tem oddelku. Do takrat sem učila v šoli s prilagojenim programom in tako majhnih otrok nisem bila vajena. Tako sem z njimi obsedela na tleh in nisem vedela, kako naj začnem. Nekaj časa sem jih gledala, potem pa sem jih vzela v naročje in preko dotika in pesmi so stvari stekle.«

Sami ste morali izdelati tudi učno gradivo in didaktične pripomočke.

»Za delo s temi otroki je bilo takrat zelo malo pripomočkov in gradiva, zato smo to delali sami. Izdelala sem precej pripomočkov in didaktičnih iger, posebej prilagojenih za te male otroke s cerebralno paralizo in z učnimi težavami. Nekako sproti smo se učili za delo z njimi.«

Pravite, da je bilo delo z otroki in odraslimi osebami s posebnimi potrebami za vas ne le delo, ampak poslanstvo.

»Zagotovo je to poslanstvo, ker vključuje tudi zavezanost, da se seznanja javnost s potrebami, sposobnostmi, nadarjenostjo in ustvarjalnostjo otrok, mladostnikov in odraslih oseb s posebnimi potrebami ter tako poskuša doseči njihovo vključitev in sprejetost v širšem okolju. Do teh otrok, ki so mi jih zaupali, sem vedno čutila veliko spoštovanje in odgovornost. Želela sem jim dati najboljše, kar znam in zmorem. Brez tega je to zelo težko delo, sicer pa te lahko zelo osrečuje, daje ti veliko možnosti, da si ustvarjalen, dobiš občutek, da si nekaj naredil.«

Verjetno ste se tudi zaradi takega razmišljanja lažje spopadali s preizkušnjami, dvomi in razočaranji, ki vam jih je vaše delo postavljalo na pot?

»Sem človek, ki ima vedno nekaj treme in strahu pred novim. Potem pa se zagrizem z veliko energijo, trmo, zavzetostjo in navdušenjem. V to potem lahko res ogromno vložim.«

Na katere od vaših dosežkov ste še posebej ponosni?

»Toliko je bilo tega. Ponosna sem bila vedno, ko nam je s sodelavci uspelo skupaj doseči majhne in velike cilje. In vedno znova, ko so učenci in učitelji, varovanci in njihovi mentorji 'stopili ven' iz šole in varstveno delovnega centra ter nastopili na gledališkem odru, na koncertih in javnih prireditvah, na uličnem festivalu, se predstavili v občinskem otroškem parlamentu, na občinskem kvizu, pripravili javne razstave, sodelovali in zmagovali na športnih tekmovanjih in likovnih natečajih ter tako predstavili svojo nadarjenost in ustvarjalnost tudi v širšem okolju. Ponosna sem tudi na svoje otoke – na svojo hčerko in sina, ki sta zrasla v zanimiva, prijazna in odgovorna človeka, ter na svoje 'šolske' otroke, ki so osvajali spretnosti in znanja, za katera so potrebovali več časa in poguma kot drugi, in včasih dosegli stvari, ki so se zdele nemogoče. In ponosna sem nase, ker mi je uspelo naučiti otroke velike in pomembne reči – prepoznavati barve, ujeti žogo, prišiti gumb, skuhati kašo, poslušati glasbo, izdelati darilce za nekoga, ki ga imaš rad, naučiti se brati in pisati, pomagati sošolcu zavezati čevlje, vzgojiti rožo iz semena …«

Svoje znanje in izkušnje ste bili vedno pripravljeni deliti tudi z drugimi.

»Zelo rada sem bila mentorica študentom ali učiteljem začetnikom. Zelo pomembno se mi zdi, da mlad učitelj že na začetku svojega dela dobi pozitivne izkušnje, da se zazna kot uspešen učitelj. Tako sem jim pomagala do uspehov. Mlad učitelj namreč potrebuje spodbude in nasvete nekoga, ki ga lahko usmerja in pohvali. Učitelj si zgradi samopodobo in pri tem je zelo pomebno, da je ta pozitivna. Drugače neuspehe pripisujejo sebi in tako je zelo težko delati.«

Delo z osebami s posebnimi potrebami zahteva še posebno občutljivost. Verjetno je bilo potrebno vložiti veliko truda, da ste pridobili njihovo zaupanje?

»Ti otroci imajo enake potrebe kot drugi otroci – občutek sprejetosti, varnosti, naklonjenosti. To stke zaupanje. Jaz sem bila kot učitelj zelo strpna, drugi so me videli kot prijazno, tako so me dojemali tudi otroci, kot so mi povedali. Pomembno je bilo, da sem jim dala občutek, da mi lahko zaupajo, da se lahko zanesejo name, tudi če so ga kaj 'pobiksali'. Vedno smo se imeli radi. Učitelj se čustveno zelo naveže na otroke, s katerimi dela. Kar pa ne pomeni, da jim ne postavljaš omejitev in pravil. To je temeljno.«

Tudi sami ste se veliko naučili od teh ljudi, ste povedali. Kaj vam lahko dajo ti ljudje, česar pri drugih mogoče nikoli ne morete dobiti?

»Zagotovo sem se naučila biti zelo strpna in bolj pokazati svoja čustva, pa tudi javno nastopati sem se naučila ob njih. Ker so me sprejemali, so me osvobodili treme. Tako so me naučili tudi biti pogumna in premagati strah, zadržke, dvome. Sama sem velik perfekcionist, in zato nikakor ne bi pela v javnosti. A ob njih sem spoznala, da tudi če nekaj ne obvladaš popolnoma, to lahko počneš, ker ti je lepo.«

Osebam s posebnimi potrebami in njihovim staršem ste se razdajali tudi zunaj svojega rednega delovnega časa. Dvanajst let ste vodili eno prvih socialnopedagoških delavnic v Sloveniji, nudili ste prostovoljno pomoč v posvetovalnici za mlade in njihove starše, veliko prostega časa ste posvetili tudi otrokom s cerebralno paralizo. Kaj vas je vodilo pri tem?

»Včasih sem se za kakšno stvar odločila, ker je bila nekaj novega in mi je zato predstavljala izziv. Včasih pa preprosto zato, ker je bilo to treba narediti, pa ni bilo nikogar, ki bi naredil. Zato sem ponudila svoje znanje.«

Zadnjih šest let svojega dela ste bili ravnateljica osnovne šole s prilagojenim programom in varstveno-delovnega centra na Jesenicah. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu iz tega obdobja?

»Mogoče to, da je v času, ko sem bila jaz ravnateljica, na šolo prišlo zelo veliko mladih učiteljev. Zelo sem bila navdušena nad njihovim znanjem in motivacijo, kako so bili pripravljeni sodelovati med sabo, se podpirati. V teh letih smo na šoli veliko dosegli. Menim, da mora ravnatelj zagotavljati dobre pogoje za delo z učitelji, da se šola odpira v okolje. Ogromno smo javno nastopali, pri čemer so otroci lahko izkazali svoje talente. V tem času smo se vključili tudi v mednarodni projekt, pripravili smo veliko razstav.«

Plodni pa ste bili še na nekem drugem področju …

»Zelo pomembno se mi zdi, da ravnatelj na zaposlene gleda tudi kot na ljudi s svojimi talenti, željami, težavami … Opazila sem, da mnogi niso naklonjeni materinstvu. Sama sem mlade zelo spodbujala, naj se odločajo za materinstvo. Vsaj leto in pol je na šoli zaradi tega vladala prava evforija, saj se je v še ne 30-članskem kolektivu rodilo kar 14 otrok. Zaradi tega smo imeli včasih tudi težave, ker za naslednji dan nismo vedeli, kdo bo učil v razredu. Na vsakem sestanku učiteljskega zbora pa smo imeli pod prvo točko dnevnega reda stanje dojenčkov.«

Kako ste sami vse svoje delo usklajevali z družinskim življenjem?

»Večino šolskega dela sem opravila ponoči, drugače ni šlo. Moja družina je razen tega zelo razumela moje delo, verjeli so v to, kar sem delala, bilo jim je tudi zanimivo. Otrokoma sem morala velikokrat pripovedovati zgodbe iz šole. Tudi njim je veliko pomenilo, če so bili ti otroci uspešni. Zelo pa sem bila ganjena, ko je moja hčerka za eno od svojih učiteljic na nižji stopnji dejala, da je zelo dobra učiteljica. Ko sem jo vprašala, zakaj tako misli, je odgovorila, da zato, ker se tako trudi za njih, kot se jaz za svoje otroke v šoli.«

Zase pravite, da ste srečen človek.

»Mene je moj poklic zelo osrečeval, ampak sama na učiteljski poklic res gledam kot na privilegij. Zdi se mi, da ti je dano, da lahko nekoga učiš, ga gledaš, kako raste ob tebi, kako nekaj doseže in kako te potem ne potrebuje več. To je res nekaj izjemnega. Zato se tudi nikoli nisem počutila, da ne bi bila cenjena, tako pri otrocih kot starših in drugih učiteljih.«